Duhovne misli Benedikta XVI. za slovesni praznik Svete Trojice
Po velikonočnem času, ki je dosegel višek v praznovanju binkošti, so v bogoslužju
predvideni trije Gospodovi prazniki: najprej slovesni praznik Svete Trojice, prihodnji
četrtek slovesni praznik Svetega rešnjega Telesa in Svete rešnje Krvi ter drugi petek
praznik Srca Jezusovega. Vsak od teh bogoslužnih praznikov poudari enega od vidikov,
s katerimi zajamemo vso skrivnost krščanske vere: resničnost Troedinega Boga, zakrament
svete evharistije, ter božje-človeško središče Kristusove osebe. V resnici so to vidiki
ene same zveličavne skrivnosti, ki v nekem smislu povzamejo vso pot Kristusovega razodetja
od učlovečenja do smrti in vstajenja, pa vse do vnebohoda in daru Svetega Duha.
Danes
zremo Sveto Trojico takšno, kakršno nam je dal spoznati Jezus, ki nam je namreč razodel,
da je Bog ljubezen 'ne eden v eni sami osebi, ampak v treh osebah ene božje narave'
(hvalospev): da je Stvarnik in usmiljeni Oče; da je Edinorojeni Sin, večna učlovečena
Modrost, ki je za nas umrl in vstal; in končno, da je Sveti Duh, ki vodi vesolje in
zgodovino k dokončnemu osredinjenju. Tri osebe so en Bog, ker je Oče ljubezen, Sin
je ljubezen in Sveti Duh je ljubezen. Bog je ves in samo ljubezen, najčistejša, neskončna
in večna ljubezen. Ne živi v neki neizmerni osamljenosti, temveč je neusahljivi vir
življenja, ki se brez prestanka podarja in posreduje. To lahko do neke mere zaslutimo,
ko opazujemo tako makrokozmos: naš svet, planete, zvezde, galaksije, kot mikrokozmos:
celice, atome, osnovne delčke. V vsem tem, kar obstaja, je v nekem smislu vtisnjeno
'ime' Svete Trojice, saj je vse, kar je, vse do zadnjega delčka, v odnosu in
s tem odseva Boga, ki je odnos in s tem odseva stvariteljsko Ljubezen.
Iz
homilije na srečanju družin v Milanu Pavel nas spominja,
da smo v krstu prejeli Svetega Duha, ki nas zedinja s Kristusom kot brate in nas postavlja
v odnos z Očetom kot otroke, tako da lahko kličemo: »Aba, oče!« (prim. Rim
8,15.17). V tistem trenutku nam je bila dana kal novega življenja, božanskega, ki
ji je namenjeno rasti do dokončne dovršitve v nebeški slavi; postali smo udje Cerkve,
Božje družine, »sacrarium Trinitatis« – jo opredeli sv. Ambrozij –, »ljudstvo,
ki – kakor uči drugi vatikanski koncil – črpa svojo edinost iz edinosti Očeta in Sina
in Svetega Duha« (C 4). Bogoslužni praznik Svete Trojice, ki ga danes obhajamo,
nas vabi, naj se zazremo v to skrivnost, obenem pa nas tudi žene, naj zavzeto živimo
občestvo z Bogom in med seboj po vzoru občestva Trojice. Poklicani smo, naj složno
sprejmemo in predajamo resnice vere; naj živimo vzajemno ljubezen z vsemi, tako da
si delimo veselje in trpljenje, tako da se učimo prositi za odpuščanje in ga tudi
dajati, tako da pod vodstvom pastirjev ovrednotimo različne karizme. Z eno besedo,
zaupana nam je naloga, da gradimo cerkvene skupnosti, ki bodo vedno bolj družinske,
sposobne razmisliti o lepoti Trojice in evangelizirati ne le z besedo, ampak, da tako
rečem, z izžarevanjem, z močjo živete ljubezni.
Kateheza
o Hugu in Rihardu Svetoviktorskih, znanih po traktatih od Sveti Trojici. Kontemplacija
je torej ciljna točka, sad strme poti, ki vključuje tudi dialog med vero in razumom,
to je – ponovno – teološki razmislek. Teologija se začenja pri resnicah, ki so predmet
vere, vendar pa skuša poglobiti njeno spoznanje z rabo razuma, ko si prisvaja dar
vere. To nanašanje razumskosti na razumevanje vere prepričljivo uporabi Rihard v svoji
mojstrovini, eni velikih knjig zgodovine, De Trinitate (O Trojici). V šestih
knjigah, ki jo sestavljajo, bistro razmišlja o skrivnosti troedinega Boga. Ker je
Bog ljubezen, božja ena sama substanca vsebuje komunikacijo, podarjanje in ljubezen
med osebama, Očetom in Sinom, ki se znajdeta v večnem izmenjavanju ljubezni med seboj.
Popolnost sreče in dobrote pa ne dopušča izključevanja in zapiranja; zahteva večno
navzočnost tretje osebe, Svetega Duha. Trojiška ljubezen je soudeležena, složna in
vsebuje prekipevanje ugodja, uživanje nenehnega veselja. Rihard predpostavlja, da
je Bog ljubezen, analizira bistvo ljubezni, kaj je vpleteno v to resničnost ljubezni,
in tako pride do Svete Trojice, ki je resnično izraz logike dejstva, da je Bog ljubezen.
Rihard
pa se kljub vsemu zaveda, da je ljubezen, čeprav nam razodeva božje bistvo in nam
omogoča »razumeti« skrivnost Trojice, še vedno zgolj analogija za govor o skrivnosti,
ki presega človeškega duha, in se – kot pesnik in mistik – zateka še k drugim podobam.
Božanstvo primerja, na primer, z reko, z ljubečim valom, ki izhaja iz Očeta, teka
in priteka v Sinu, da bi se srečno razlil v Svetem Duhu.
Dragi prijatelji,
avtorji, kot sta bila Hugo in Rihard Svetoviktorska, dvigajo našo dušo h kontemplaciji
božanskih resničnosti. Obenem pa neizmerno veselje, ki nam ga nudijo misel, občudovanje
in hvalnica Svete Trojice, zastavlja in podpira konkretno zavzetost, da se navdihujemo
pri tako popolnem zgledu občestva ljubezni, da bi gradili svoje človeške odnose v
vsakdanjiku. Trojica je resnično popolno občestvo! Kako bi se svet spremenil, če bi
v naših družinah, župnijah in vsaki drugi skupnosti živeli odnose vedno po zgledu
treh božjih oseb, kjer vsaka ne živi le z drugo, ampak za drugo in v
drugi! Pred nekaj meseci sem to omenil pri molitvi angelovega češčenja: »Samo ljubezen
nas osrečuje, ker živimo v odnosu in živimo, da bi ljubili in da bi bili ljubljeni«
(L’Oss. Rom., 8.–9. junij 2009, str. 1). Ljubezen dela ta nenehni čudež: kakor
v življenju Svete Trojice se tudi tu mnoštvo zjedri v edinost, kjer je vse eno samo
uživanje in veselje. S sv. Avguštinom, ki so ga svetoviktorski imeli v veliki časti,
lahko vzkliknemo tudi mi: »Vides Trinitatem, si caritatem vides – Trojico zreš,
če vidiš ljubezen« (De Trinitate VIII, 8,12).