Papež med jutranjo sveto mašo: Preden nam Gospod zaupa poslanstvo, nas nanj dobro pripravi

VATIKAN (petek, 13. junij 2014, RV) – Ko nam Gospod želi zaupati neko poslanstvo, nas pripravlja, da bi ga dobro opravili. Naš odgovor pa mora temeljiti na molitvi in zvestobi. O tem je spregovoril papež Frančišek med današnjo homilijo, ki jo je imel med jutranjo mašo v Domu sv. Marte.

En dan smo lahko pogumni nasprotniki idolatrije in v službi Boga, že naslednji dan pa pobiti do konca, ker nas je pri opravljanju našega poslanstva nekdo prestrašil. Tisti, ki uravnoteži te dve skrajnosti, človeško moč in človeško krhkost, je in vedno bo Bog – če mu le ostanemo zvesti. Papež Frančišek je pri homiliji izhajal iz današnjega berila. Odlomek iz Knjige kraljev govori o Eliju na gori Horeb. Elija sliši vabilo, naj gre ven iz votline, v kateri je prebival, ter se postavi pred Gospodovo obličje. Gospod gre mimo in pri tem pride do silnega vetra, potresa in ognja, a v njih ni bil Gospod. Zatem je Elija zaznal lahno sapico in v tej prepoznal Gospoda, ki je šel mimo.

»Gospod ni bil v vetru, ne v potresu, ne v ognju, ampak v tistem šepetu lahne sapice, v miru,« je dejal papež in pojasnil, da v originalu beremo, kako je Gospod bil v glasu tišine. To se sicer zdi se kot protislovje. A Elija zna razločevati, kje je Gospod. »Gospod ga pripravlja z darom razločevanja. Nato mu dá poslanstvo.« Poslanstvo pa je: maziliti novega kralja nad Izraelom in maziliti novega preroka, ki bo na mestu samega Elije. Frančišek je pri tem opozoril na posebno rahločutnost in očetovski čut, s katerima je ta naloga zaupana temu človeku, ki je v nekem trenutku poln moči in gorečnosti, sedaj pa se zdi kot poraženec. »Gospod pripravlja dušo, pripravlja srce; in pripravlja ga v preizkušnji, pripravlja ga v pokorščini, pripravlja ga v vztrajnosti,« je pojasnil papež Frančišek. »Ko nam Gospod želi dati neko poslanstvo, nam dati neko delo, nas pripravlja. Pripravlja nas, da bi ga lahko dobro opravljali, kot je pripravil Elijo.« Najpomembnejše pri tem pa ni to, da je Elija srečal Gospoda. Pomembna je celotna pot, ki vodi do poslanstva, ki ga zaupa Gospod. In v tem je po papeževih besedah razlika med apostolskim poslanstvom, ki ga daje Gospod, in neko nalogo, ki je človeška naloga, sicer poštena in dobra. »Ko Gospod dá poslanstvo, nas vedno postavi v proces, proces očiščevanja, proces razločevanja, proces pokorščine, proces molitve,« je zatrdil.

Zvestoba temu procesu pa pomeni pustiti, da nas vodi Gospod. Elija je z Božjo pomočjo premagal strah, ki ga je v njem zbudila kraljica Jezabela z grožnjo smrti. Bila je zlobna kraljica, ki je usmrtila svoje sovražnike. In Elija se je tega bal. »A Gospod je močnejši,« je pojasnjeval papež. Dopusti, da Elija »čuti, kako potrebuje Gospodovo pomoč in pripravo na poslanstvo« … »hodi, uboga, trpi, razločuje, moli, najde Gospoda«. Papež Frančišek je homilijo sklenil s prošnjo: »Naj nam Gospod dá milost, da se bomo vsak dan pustili pripravljati na poti našega življenja in bomo lahko pričevali o Jezusovem zveličanju.«

Audio: