Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za slovesni praznik Binkošti
Apostolska dela 2,1-11 Binkošti Ko je prišel binkoštni dan,
so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal
silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki,
podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi
so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim
je Duh dajal izgovarjati.
V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni
možje iz vseh narodov pod nebom. Ko je zaradi tega nastal hrup, se je zbrala množica
ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku.
Strmeli so, se čudili in govorili: 'Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo,
Galilejci? Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? Parti, Medijci in
Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji,
v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima,
ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci – vsi jih
slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!
Janezov
evangelij 20,19-23 Jezus se prikaže učencem Ko se je tistega dne,
prvega v tednu, zvečerilo in so bila tam, kjer so bili učenci
iz strahu pred Judi, vrata zaklenjena, je prišel Jezus, stopil sredo mednje
in jim rekel: 'Mir vam bodi!' In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran.
Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel:
»Mir vam bodi!
Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«
In
ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha! Katerim
grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
Razlaga
cerkvenih očetov »Societas Spiritus«, družba Duha. Tako je sv. Avguštin
poimenoval Cerkev v eni od svojih pridig (71, 19, 32: PL 38, 462). Že pred
njim pa je sv. Irenej oblikoval resnico: »Kjer je Cerkev, tam je Božji Duh in kjer
je Božji Duh, tam je Cerkev in vsake vrste milosti in Duh je resnica. Oddaljiti
se od Cerkve pomeni, zavrniti Duha in se s tem izključiti iz življenja« (Adv.
Haer. III, 24, 1).
Misli Benedikta XVI. Na binkoštni praznik
se je Cerkev v minulih dneh pripravljala z molitvijo, z vztrajno in ponavljajočo prošnjo
Bogu za ponovno izlitje Svetega Duha nad nas. Tako je Cerkev ponovno doživela to,
kar se je zgodilo na njenih začetkih, ko so apostoli zbrani v dvorani zadnje večereje
v Jeruzalemu »enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo
in z njegovimi brati« (Apd 1,14). Zbrani so bili v ponižnem in zaupljivem pričakovanju,
da se bo izpolnila Očetova obljuba, o kateri jim je govoril Jezus: »Vi pa
boste v nekaj dneh krščeni v Svetem Duhu ... prejeli boste moč, ko bo Sveti
Duh prišel nad vas« (Apd 1,5.8). Knjiga apostolskih del poudarja, da so vsi zbrani
v dvorani zadnje večerje »enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo
Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1,14). Molitev je torej osnovna dejavnost porajajoče
se Cerkve, saj po njej od Gospoda prejema enotnost in se pusti voditi Njegovi volji,
kot o tem pričuje žreb, s katrerim so izbrali, kdo bo prevzel Judovo mesto (prim.
Apd 1,25).
Od binkoštnega dogodka naprej se v polnosti razodeva zveza med Kristusovim
Duhom in Njegovim mističnim Telesom, ki je Cerkev. Rad bi se zaustavil ob enem posebnem
vidiku delovanja Svetega Duha, to je ob prepletanju mnogovrstnosti in edinosti. O
tem govori drugo berilo, ko razpravlja o skladnosti različnih milostnih darov v občestvu
z istim Duhom. To se zelo jasno pokaže že v današnjem odlomku iz Apostolskih del.
V binkoštnem dogodku je jasno, da pripadajo Cerkvi številni jeziki in različne kulture,
ki se lahko v veri medsebojno razumejo in bogatijo. Sveti Luka nam želi jasno posredovati
temeljno zamisel, da je Cerkev že od svojega rojstva katoliška, to je vesoljna.
Evangeljski
odlomek nam čudovito razjasni povezanost med Jezusom, Svetim Duhom in Očetom. Sveti
Duh je namreč predstavljen kot dih vstalega Jezusa Kristusa (prim. Jn 20,22). Primerjava
je ponovno vzeta iz stvarjenja. Božji dih je življenje. Sedaj Gospod dahne v našo
dušo novi dih življenja, Svetega Duha, svoje najgloblje bistvo in nas tako sprejme
v Božjo družino. Z krstom in birmo nam je na poseben način dal ta dar, z zakramentoma
evharistije in svete spovedi pa to nenehno ponavlja. Gospod dahne v našo dušo dih
življenja. Vsi zakramenti, vsak na lasten način, dajejo po delovanju Svetega Duha
v njih, človeku Božje življenje.