P. Igor Salmič OFMConv na Papeški univerzi Gregoriani prejel nagrado Bellarmino

RIM (torek, 3. junij 2014, RV) – P. Igor Salmič OFMConv je na Papeški univerzi Gregoriani prejel za svojo doktorsko disertacijo Pogajanja za konkordat med Svetim Sedežem in Kraljevino SHS/Jugoslavijo (1922-1935) in neuspela ratifikacija (1937-1938) nagrado Bellarmino. P. Igorja Salmiča smo prosili, da za Radio Vatikan predstavi doktorsko disertacijo.

Zagovor prejšnji teden nagrajene doktorske disertacije je potekal 21. januarja 2013 na Papeški univerzi Gregoriani.

«Z nobeno drugo državo se Sveti Sedež tako dolgo ni pogajal za konkordat, kakor z Jugoslavijo». Te besede apostolskega nuncija v Beogradu Ermenegilda Pellegrinettija povzemajo trinajstletno zapleteno pot pogajanj med Kraljevino SHS/Jugoslavijo in Svetim Sedežem, ki je imela vrhunec leta 1935 s podpisom sporazuma. Celotna zadeva se je kasneje dramatično zaostrila in tako konkordat ni dočakal dokončne potrditve oz. ratifikacije.

Doktorska disertacija je skušala slediti temu toku dogajanj in zato nosi naslov: »Pogajanja za konkordat med Svetim Sedežem in Kraljevino SHS/Jugoslavijo (1922-1935) in neuspela ratifikacija (1937-1938)«. Poenostavljeno bi lahko rekli, da je šlo za diplomatske odnose med Vatikanom in našo Kraljevino, s poudarkom na konkordatu, neke vrste mednarodnem sporazumu, ki je obravnaval skupna vprašanja Cerkve in države, kot so imenovanje škofov, delovanje redovnikov, materialne dobrine Cerkve, šolska vzgoja, cerkvena poroka in druga. Nekatera od naštetih vprašanj danes ne tvorijo več obojestranskega interesa, a je pred približno 80 leti država posegala npr. na področje imenovanja škofov (t.i. nihil obstat), na delovanje redovnikov z izdajanjem dovoljenj za odpiranje novih samostanov, na imenovanje katehetov v šoli; Cerkev pa je na drugi strani hotela imeti vpliv npr. pri poučevanju verouka v državnih šolah. Pogajanje pomeni, da je vsaka stran skušala zavarovati lastne interese, na eni strani Sveti Sedež, ki je zastopal katoliško Cerkev v Jugoslaviji, in na drugi strani država. Rezultat dolgih razgovorov je bil kompromisen.

Diplomatski odnosi med obema stranema so bili vzpostavljeni leta 1920, dve leti kasneje pa so se pričela pogajanja za konkordat. Dolg proces pogovorov je prinesel dolgo pričakovan podpis leta 1935, ki je bil mogoč predvsem z umestitvijo zaupnega pogajalca z jugoslovanske strani, dalmatinskega duhovnika Nikole Moscatella, imenovan neposredno s strani kralja Aleksandra Karađorđevića. Ko je nastopil trenutek glasovanja o ratifikaciji v beograjskem parlamentu leta 1937, so vzniknili hudi protesti proti konkordatu, predvsem s strani vrhov Srbske pravoslavne Cerkve, političnih strank iz opozicije, vodilnih hrvaških politikov in prostozidarskih krogov. Vlada pod pritiski ni zdržala in se je odločila, da sporazum s Svetim sedežem definitivno umakne z dnevnega reda.

O tej tematiki je izšlo kar nekaj publikacij, osredotočenih predvsem na prvi del pogajanj (1922-1925) in na takoimenovano »konkordatsko krizo« (1937-1938). Viri, ki so bili do sedaj na razpolago, niso dopuščali, da bi se temeljito preučila druga obdobja in da bi tako imeli popolnejšo sliko razvoja dvostranskih pogovorov.

V pričujočem delu je bil dan poseben poudarek stališču Svetega Sedeža, pri tem pa sem se opiral predvsem, a ne izključno, na vire iz vatikanskih arhivov, ki so za obdobje papeža Pija XI (1922-1939) postali dostopni leta 2006. Z njihovo pomočjo je bila dana možnost, da pridejo na dan nekateri elementi, do tega trenutka nepoznani, kar velja predvsem za najpomembnejše obdobje pogajanj, t.j. od 1933 do 1935, ki je bilo strogo zaupne narave. Poleg tega je bil omogočen vpogled v reakcijo Svetega Sedeža na umik konkordata, ki seveda ni sprejel z lahkim srcem enostranske odločitve jugoslovanske strani. Morda za največjo novost disertacije lahko štejemo odločilno vlogo nuncija Pellegrinettija, pri tajnih pogajanjih, saj je v dosedanjih objavljenih delih zaznati, da visoki vatikanski predstavnik pri tem pravzaprav ni imel nobene vloge.

Arhivsko raziskovanje je hkrati pripeljalo do sklepa, ki ga lahko povzamemo takole: padec konkordata je na površje priklical širše napetosti, ki so bile povezane s samim obstojem Kraljevine in je na nek način naznanil konec monarhije. Kljub temu še vedno ostaja odprto vprašanje, ali bi ratificirani konkordat tudi v resnici spremenil položaj katoliške Cerkve v Kraljevini Jugoslaviji.

Audio: