Duhovne misli Benedikta XVI. za 7. velikonočno nedeljo
Sv. Janez bolj obširno kot ostali trije evangelisti navaja v svojem evangeliju na
njemu lasten način Jezusove poslovilne govore, ki so kot oporoka in povzetek Njegovega
sporočila. Naj izpostavim sledeči stavek: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo
tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa« (Jn
17,3). Vsako človeko bitje želi živeti. Želi si resnično, polno življenje, življenje,
ki ga je vredno in z veseljem živeti. S hrepenenjem po življenju pa je istočasno povezano
upiranje smrti, ki pa je žal neizogibna. Ko Jezus govori o večnem življenju, misli
na pristno, resnično življenje, takšno, ki je vredno, da ga živimo. Ne misli samo
na življenje, ki bo prišlo po smrti. Misli na pristen način življenja, na življenje,
ki je v polnosti življenje ter zaradi tega ni podvrženo smrti in se pravzaprav lahko
začne že na tem svetu, še več, se mora začeti tukaj. Samo če se bomo že sedaj naučili
pristno živeti, če se naučimo živeti takšno življenje, ki ga smrt ne more vzeti, dobi
obljuba po večnosti pravi pomen.Toda, kako se to uresniči? Kaj v resnici je večno
življenje, ki mu smrt ne more škodovati? Slišali smo Jezusov odgovor: »Večno življenje
pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal,
Jezusa Kristusa«. Na naše presenečenje pravi Jezus, da je življenje spoznavanje.
To pa pomeni, da je življenje medsebojni odnos. Nihče nima življenja sam od sebe in
samo za sebe. Imamo ga od drugega in v medsebojnem odnosu z drugim. Če je medsebojni
odnos v resnici in ljubezni ter v dajanju in sprejemanju, daje življenju polnost in
dela življenje lepo. Ravno zaradi tega pa je lahko prekinitev medsebojnega odnosa,
ki ga prinese smrt, še posebej boleča, saj lahko postavi pod vprašanje celo življenje
samo. Samo v medsebojnem odnosu z Njim, ki je Življenje samo, lahko On obvaruje moje
življenje voda smrti ter me čeznje pripelje živega. Že v grški filozofiji je obstajala
ideja, da lahko človek najde večno življenje, če se poveže s tem, kar je neuničljivo,
v tem primeru z resnico, ki je večna. Tako bi se moral človek, če tako rečemo, napolniti
z resnico, da bi tako imel v sebi snov večnosti. Vendar pa me lahko samo, če je resnica
Oseba, pripelje skozi noč smrti. Mi se zato oprijemamo Boga, Jezusa Kristusa in to
Vstalega. Tako nas vodi On, ki je Življenje samo. V tem medsebojnem odnosu bomo živeli
tudi, ko bomo prekoračili smrt, saj nas On ne zapusti. On, ki je Življenje samo.
Ponovno
se vrnimo k Jezusovim besedam: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe
in njega, ki si ga poslal. Spoznavanje Boga tako postane večno življenje. Jasno
je, da s 'spoznavanjem' mislimo na kaj več, kot samo zunanje poznavanje, kot naprimer,
da vemo, kdaj je umrla kakšna znana oseba ali kdaj so kaj iznašli. Poznati v Svetopisemskem
smislu pomeni, postati eno z drugim. Poznati Boga, poznati Kristusa vedno tudi pomeni
ljubiti Ga, postati na nek način eno z Njim v spoznanju in ljubezni. Naše življenje
postane torej pristno, resnično in tako tudi večno, če poznamo Njega, ki je vir vsake
biti in vsakega življenja. Tako postane Jezusova beseda za nas povabilo, naj postanemo
Njegovi prijatelji ter naj se trudimo vedno bolj spoznavati Ga. Živimo v dialogu z
Njim. Učimo se od Njega prav živeti, postanimo njegovi pričevalci. Tako bomo postali
osebe, ki ljubijo in delujejo na pravi način. Če je tako, bomo resnično živeli.