Molitev Benedikta XVI. k Mariji na koncu okrožnice Rešeni v upanju
Sveta Marija, ti si spadala k tistim ponižnim in velikim dušam v Izraelu, ki
so, kakor Simeon »pričakovali Izraelovo tolažbo« (Lk 2,25), kakor Ana »upali
na zveličanje Jeruzalema« (Lk 2,38). Ti si živela v Izraelovih
svetih spisih, ki so govorili o upanju, o obljubi, ki je bila podarjena Abrahamu
in njegovim potomcem (prim. Lk 1,55).
Tako razumemo sveto prestrašenost, ki
te je navdala, ko je Božji angel stopil v tvojo izbo in ti povedal, da boš rodila
njega, na katerega je upal Izrael, na katerega je čakal svet. Po tebi, po tvoji
privolitvi naj bi se uresničilo upanje tisočletij ter stopilo v ta svet in njegovo
zgodovino. Ti si se uklonila veličini te naloge in si privolila: »Glej, dekla
sem Gospodova; zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38).
Ko si v svetem veselju
prek judovskih gora hitela k svoji sorodnici Elizabeti, si postala podoba prihodnje
Cerkve, ki v svojem naročju nosi upanje sveta prek gorovja zgodovine. A poleg
veselja, ki si ga v svoji hvalnici Magnificat izrekla in opevala v tisočletja, si
vedela tudi za temne besede prerokov o trpljenju Božjega služabnika v tem svetu.
Nad
rojstvom v betlehemskem hlevu je svetil sijaj angelov, ki so pastirjem prinesli
veselo oznanilo, a hkrati je bilo vse preveč občuteno tudi uboštvo Boga na tem
svetu. Stari Simeon je govoril o meču, ki bo presunil tvojo dušo (prim. Lk 2,35), o
znamenju nasprotovanja, ki bo tvoj Sin na tem svetu.
Ko se je potem začelo
Jezusovo javno delovanje, si se morala umakniti, da je mogla rasti nova družina,
ki jo je on prišel osnovat in ki naj bi rasla iz tistih, ki njegovo besedo poslušajo
in izpolnjujejo (prim. Lk 11,27s). Pri vsej veličini in veselju prvega razcveta
Jezusovega delovanja si morala vendar že v nazareški shodnici izkusiti resnico
besede o »znamenju nasprotovanja« (prim. Lk 4,28sl).
Tako si doživljala
naraščajočo silo sovražnosti in zavrnitve, ki se je vedno bolj gostila okrog Jezusa
vse do ure križa, ko si morala videti Odrešenika sveta, Davidovega sina, Sina
Božjega umirati med hudodelcema kot neuspelega, v posmeh izpostavljenega.
Sprejela
si besedo: »Žena, glej, tvoj sin« (Jn 19,27). S križa si sprejela novo poslanstvo. S
križa si na nov način postala mati: Mati za vse, ki hočejo verovati tvojemu Sinu
Jezusu in hoditi za njim.
Meč bolečine je presunil tvoje srce. Ali je upanje
umrlo? Je bil svet dokončno brez luči, življenje pa brez cilja? V tisti uri
si v svoji notranjosti gotovo znova poslušala angelovo besedo, s katero je odgovoril
na tvojo prestrašenost v trenutku obljube: »Ne boj se, Marija!« (Lk 1,30). Kolikokrat
je Gospod, tvoj Sin, isto izrekel svojim učencem: Ne bojte se! V noči Golgote si
v svojem srcu znova slišala to besedo. Jezus je svojim učencem pred uro izdajstva
rekel: »Zaupajte. Jaz sem svet premagal« (Jn 16,33). »Vaše srce naj
se ne vznemirja in ne plaši« (Jn 14,27).
»Ne boj se, Marija!« V
nazareški uri ti je angel rekel tudi: »Njegovemu kraljestvu ne bo konca«
(Lk 1,33). Ali je bilo pri koncu, preden se je začelo? Ne, ob križu te je Jezusova
beseda napravila za Mater verujočih.
V tej veri, ki je bila gotovost upanja
tudi v temini velike sobote, si se bližala velikonočnemu jutru. Veselje vstajenja
se je dotaknilo tvojega srca in te zdaj na novo združilo z učenci, ki naj bi
po veri postali Jezusova družina. Tako si bila sredi občestva verujočih, ki
so v dneh po Jezusovem vnebohodu enodušno molili za dar Svetega Duha (prim. Apd
1,14) in ga nato na binkošti prejeli.
Jezusovo »kraljestvo« je bilo
drugačno, kakor so si ga ljudje mogli zamišljati. Začelo se je v 'tisti
uri', in to »kraljestvo« ne bo imelo konca. Tako ti ostajaš sredi učencev
kot njihova mati, kot mati upanja.
Sveta Marija, Mati Božja, naša Mati,
uči nas s teboj verovati, upati in ljubiti. Pokaži nam pot v njegovo kraljestvo. Morska
zvezda, sveti nam in vodi nas na naši poti!