Molitev Benedikta XVI. k Mariji na koncu okrožnice Rešeni v upanju

Sveta Marija,
ti si spadala k tistim ponižnim in velikim dušam v Izraelu,
ki so, kakor Simeon »pričakovali Izraelovo tolažbo« (Lk 2,25),
kakor Ana »upali na zveličanje Jeruzalema« (Lk 2,38).
Ti si živela v Izraelovih svetih spisih,
ki so govorili o upanju, o obljubi,
ki je bila podarjena Abrahamu in njegovim potomcem (prim. Lk 1,55).

Tako razumemo sveto prestrašenost,
ki te je navdala, ko je Božji angel stopil v tvojo izbo
in ti povedal, da boš rodila njega,
na katerega je upal Izrael, na katerega je čakal svet.
Po tebi, po tvoji privolitvi naj bi se uresničilo upanje tisočletij
ter stopilo v ta svet in njegovo zgodovino.
Ti si se uklonila veličini te naloge in si privolila:
»Glej, dekla sem Gospodova; zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38).

Ko si v svetem veselju prek judovskih gora hitela k svoji sorodnici Elizabeti,
si postala podoba prihodnje Cerkve,
ki v svojem naročju nosi upanje sveta prek gorovja zgodovine.
A poleg veselja, ki si ga v svoji hvalnici Magnificat izrekla in opevala v tisočletja,
si vedela tudi za temne besede prerokov o trpljenju Božjega služabnika v tem svetu.

Nad rojstvom v betlehemskem hlevu je svetil sijaj angelov,
ki so pastirjem prinesli veselo oznanilo,
a hkrati je bilo vse preveč občuteno tudi uboštvo Boga na tem svetu.
Stari Simeon je govoril o meču, ki bo presunil tvojo dušo (prim. Lk 2,35),
o znamenju nasprotovanja, ki bo tvoj Sin na tem svetu.

Ko se je potem začelo Jezusovo javno delovanje, si se morala umakniti,
da je mogla rasti nova družina, ki jo je on prišel osnovat in ki naj bi rasla iz tistih,
ki njegovo besedo poslušajo in izpolnjujejo (prim. Lk 11,27s).
Pri vsej veličini in veselju prvega razcveta Jezusovega delovanja
si morala vendar že v nazareški shodnici
izkusiti resnico besede o »znamenju nasprotovanja« (prim. Lk 4,28sl).

Tako si doživljala naraščajočo silo sovražnosti in zavrnitve,
ki se je vedno bolj gostila okrog Jezusa vse do ure križa,
ko si morala videti Odrešenika sveta, Davidovega sina,
Sina Božjega umirati med hudodelcema
kot neuspelega, v posmeh izpostavljenega.

Sprejela si besedo: »Žena, glej, tvoj sin« (Jn 19,27).
S križa si sprejela novo poslanstvo.
S križa si na nov način postala mati:
Mati za vse, ki hočejo verovati tvojemu Sinu Jezusu in hoditi za njim.

Meč bolečine je presunil tvoje srce.
Ali je upanje umrlo?
Je bil svet dokončno brez luči, življenje pa brez cilja?
V tisti uri si v svoji notranjosti gotovo znova poslušala angelovo besedo,
s katero je odgovoril na tvojo prestrašenost v trenutku obljube:
»Ne boj se, Marija!« (Lk 1,30).
Kolikokrat je Gospod, tvoj Sin, isto izrekel svojim učencem: Ne bojte se!
V noči Golgote si v svojem srcu znova slišala to besedo.
Jezus je svojim učencem pred uro izdajstva rekel:
»Zaupajte. Jaz sem svet premagal« (Jn 16,33).
»Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši« (Jn 14,27).

»Ne boj se, Marija!«
V nazareški uri ti je angel rekel tudi:
»Njegovemu kraljestvu ne bo konca« (Lk 1,33).
Ali je bilo pri koncu, preden se je začelo?
Ne, ob križu te je Jezusova beseda napravila za Mater verujočih.

V tej veri, ki je bila gotovost upanja tudi v temini velike sobote,
si se bližala velikonočnemu jutru.
Veselje vstajenja se je dotaknilo tvojega srca
in te zdaj na novo združilo z učenci,
ki naj bi po veri postali Jezusova družina.
Tako si bila sredi občestva verujočih,
ki so v dneh po Jezusovem vnebohodu
enodušno molili za dar Svetega Duha (prim. Apd 1,14)
in ga nato na binkošti prejeli.

Jezusovo »kraljestvo« je bilo drugačno,
kakor so si ga ljudje mogli zamišljati.
Začelo se je v 'tisti uri', in to »kraljestvo« ne bo imelo konca.
Tako ti ostajaš sredi učencev kot njihova mati, kot mati upanja.

Sveta Marija, Mati Božja,
naša Mati, uči nas s teboj verovati, upati in ljubiti.
Pokaži nam pot v njegovo kraljestvo.
Morska zvezda, sveti nam
in vodi nas na naši poti!

Audio: