Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik Obiskanje Device Marije
Sveti Luka v evangeljskem odlomku današnjega praznika, opiše izpolnitev zveličanja
po Devici Mariji. Ona, v katere maternici je začel nastajati po oznanjenju Angela
majhen Vsemogočni, se brez obotavljanja v naglici napoti k sorodnici Elizabeti, da
bi ji prinesla Zveličarja sveta. »Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, je
dete poskočilo v njenem telesu. Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom« (Lk
1,41). Prepoznala je Božjo Mater v njej, »ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar
ji je povedal Gospod!« (Lk 1,46). Obe ženi, ki sta pričakovali izpolnitev Božjih
obljub, sta vnaprej okušali veselje prihoda Božjega kraljestva, veselje zveličanja.
V
današnjem evangeliju evangelist Luka opiše Marijino poslanstvo ob njenem obisku pri
sorodnici Eliazbeti z besedami: »Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v pogorje,
v mesto na Judovem« (Lk 1,39). Evangelist še doda, da je »Marija je ostala
z njo«, torej sorodnico Elizabeto, »približno tri mesece, potem pa se je vrnila
na svoj dom« (Lk 1,56). Te preproste besede pojasnijo razlog, zakaj se je Marija
takoj odpravila na pot. Od angela je namreč zvedela, da Elizabeta pričakuje otroka
in je že v šestem mesecu (prim. Lk 1,36). Elizabeta je bila že namreč v letih in bližina
mlade sorodnice Marije ji bo gotovo v pomoč. Zato je Marija šla k njej ter pri njej
ostala okoli tri mesece, da bi ji nudila svojo bližino ter ji konkretno pomagala pri
vsakodnevnih opravilih. Elizabeta tako postane simbol za številne ostarele in bolne,
oziroma za vse tiste osebe, ki potrebujejo pomoč in ljubezen. In koliko jih je še
tudi danes po naših družinah, naših skupnostih ter v naših mestih! Marija, ki se sama
imenuje »Gospodova dekla« (Lk 1,38), je tako postala služabnica vseh ljudi,
oziroma, če rečemo bolj natačno: služi Gospodu, ki ga sreča v bratih in sestrah.
Marijina
dejavna ljubezen pa ni samo v konkretni pomoči, temveč doseže višek v podaritvi Jezusa
samega s tem, da ga mi lahko srečamo. Sveti Luka je to še posebej poudaril: »Ko
je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, je dete poskočilo v njenem telesu« (Lk
1,41). Tako smo prišli do viška in središča Marijinega evangelizacijskega poslanstva.
Tu je izražen najresničnejši pomen ter najpristnejši namen vsake misijonarske poti.
Ta je v osebni podaritvi živega evangelija, ki je sam Gospod Jezus. In Jezusovo sporočanje
je, kot trdi Elizabeta, dar, ki srce napolni z veseljem: »Glej, ko je prišel glas
tvojega pozdrava do mojih ušes, je dete od veselja poskočilo v mojem telesu«
(Lk 1,44). Jezus je edini resnični zaklad, ki ga lahko damo človeštvu. In ravno po
Njem namreč hrepenijo možje in žene današnjega časa, čeprav se zdi, kot da ga hočejo
prezreti ali celo zavreči. Njega potrebuje družba, v kateri živimo in sicer tako Evropa
kot ves svet.
Ko danes razmišljamo o Mariji, ki je obiskala sorodnico Elizabeto,
pomislimo tudi na Marijin pogum, ki izhaja iz vere. Ona, ki jo je Elizabeta sprejela
v svojo hišo, je Devica, ki je verjela angelovemu oznanilu in je nanj z vero odgovorila
ter pogumno sprejela Božji načrt za svoje življenje. S tem je sprejela vase večno
Besedo Najvišjega. Zato je Elizabeta med pozdravom vzkliknila: »Blagor ji, ki je
verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,45). Marija je
resnično verovala, da »Bogu namreč ni nič nemogoče« (Lk 1,37). Trdna v tem
zaupanju, se je pustila voditi Svetemu Duhu pri uresničevanju njegovih vsakodnevnih
načrtov. Kako ne bi želeli tudi v svojem življenju tako zaupljivo izročiti se Bogu.
Zato, ko se danes obračamo na njo »ki je polna milosti«, jo prosimo, naj nam
od Božje previdnosti izprosi, da bi mogli vsak dan izreči naš 'da' Božjim načrtom
z isto ponižno in trdno vero, s katero ga je tudi ona izrekla.