Duhovne misli Benedikta XVI. za 6. velikonočno nedeljo
Dragi prijatelji, tudi to je vaše poslanstvo: prinesti evangelij vsem, da bi lahko
vsi okušali Kristusovo veselje ter da bi bilo to veselje v vsakem mestu. Kaj je še
lahko lepše kot to? Kaj je še večje ali bolj navdušujoče kot je sodelovati pri razširjanju
Besede življenja svetu, ter posredovati živo vodo Svetega Duha? Oznanjati in pričevati
veselje. To je v središču našega poslanstva, dragi diakoni, ki boste čez nekaj trenutkov
postali duhovniki. Apostol Pavel imenuje oznanjevalce Evangelija 'služabnike veselja'.
V svojem drugem pismu kristjanom v Korintu piše: »Saj vendar ne gospodujemo nad
vašo vero. Nasprotno, sodelavci pri vašem veselju smo, ker že trdno stojite v veri«
( 2Kor 1,24).
Prvo berilo pa nam ponuja še nekaj drugega za razmišljanje.
V pismu je omenjeno molitveno srečanje, ki je bilo v samarijskem mestu, kjer je oznanjal
evangelij diakon Filip. Molitveno srečanje sta vodila apostola Peter in Janez, dva
stebra Cerkve, ki sta prišla iz Jeruzalema, da bi obiskala to novo skupnost in jo
potrdila v veri. Po njunem polaganju rok, se je Sveti Duh spustil na vse, ki so bili
krščeni. V tem odlomku lahko vidimo prvo pričevanje obreda Svete birme, drugega zakramenta
krščanskega uvajanja. Polaganje rok je tudi bistveni del mašniškega posvečenja. Kretnja
polaganja rok je neločljivo povezana z molitvijo, kateri sledi tišina. Škof posvečevalec
in za njim ostali duhovniki, v tišini položijo roke na glavo posvečenih ter tako izrazijo
prošnjo Bogu, da razlije svojega Duha na njih ter jih preoblikuje, da s tem postanejo
deležni Kristusovega duhovništva. Gre za nekaj sekund, za zelo kratek čas, ki pa je
duhovno zelo bogat.
To skrivnostno delovanje Svete Trojice, ki vodi Svetega
Duha in Sina, da začneta prebivati v učencih, opazimo opisano v današnjem evangeliju.
Tu je Jezus sam, ki je obljubil, da bo prosil Očeta, dokler ne bo poslal njegovim
Duha, ki ga imenuje drugi Paraklit (to je Tolažnik ali Zagovornik) (Jn 14,16). Grški
pojem Paraklit je enak latinskemu pojmu 'ad vocatus', kar pomeni odvetnik -
zagovornik. Prvi Zagovornik je namreč učlovečeni Sin, ki je prišel branit človeka
pred njim, ki je že po naravi tožnik, to je satanom. V trenutku, ko je Kristus izpolnil
svoje poslanstvo ter se vrnil k Očetu, je ta poslal Duha, kot Branitelja in Tolažnika,
da bi s tem, da prebiva v vernikih, bil vedno z njimi. Tako se med Bogom Očetom in
učenci vzpostavi po Sinu in Svetem Duhu intimen vzajemni odnos: »Jaz sem v Očetu in
vi v meni in jaz v vas (Jn 14,20). Vse to pa je odvisno od enega samega pogoja, ki
ga Jezus zelo jasno pove na začetku: »Če me ljubite« (Jn 14,15) in ga ponovi
na koncu: »kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom
ljubil in se mu razodel« (Jn 14,21). Brez ljubezni do Jezusa, ki se udejanja v
izpolnjevanju njegovih zapovedi, se oseba izključi iz tega delovanja Svete Trojice
ter se začne zapirati vase in tako izgublja sposobnost sprejemati in posredovati Boga.
»Če
me ljubite.« Dragi prijatelji, te besede je Jezus izgovoril med zadnjo
večerjo takrat, ko je ustanovil zakrament Evharistije in mašniškega posvečenja. Ostanite
zvesti Kristusovi ljubezni in boste vedno znova z veseljem ugotovili, kako ta njegova
Božja Beseda hodi z vami in raste v vas.
Apostolska dela poročajo, da se je
po nasilnem preganjanju Jeruzalemska krščanska skupnost, razen apostolov, razkropila
po okoliških področjih ter da je Filip, eden od diakonov, prišel v Samarijsko mesto.
Tam je pridigal o Vstalem Kristusu in njegovo oznanjevanje so spremljala številna
ozdravljenja. Zelo pomenljiv je povzetek dogodka, ki pravi: »V mestu je zavladalo
veliko veselje« (Apd 8,8). Ta izraz vsakič napravi na nas globok vtis, ki nam
v svojem bistvu sporoča pomen upanja, kot da bi rekel: je mogoče! Mogoče je, da človeštvo
spozna resnično veselje, saj tam, kamor pride evangelij, zacveti življenje, kot takrat,
ko dež namoči suho zemljo, vse takoj ozeleni. Filip in drugi apostoli so z močjo Svetega
Duha v palestinskih vaseh počeli to, kar je storil Jezus: oznanjali so Veselo novico
ter delali čudežna znamenja, saj je Gospod deloval po njih. Kakor je Jezus oznanjal
prihod Božjega kraljestva, tako so učenci oznanjali Vstalega Jezusa ter izpovedovali,
da je On Kristus, Božji Sin ter krščevali v njegovem imenu in izganjali vsako bolezen
iz telesa in duha.
»V mestu je zavladalo veliko veselje« (Apd 8,8).
Ko prebiramo ta odlomek, nehote pomislimo na ozdravljajočo moč evangelija, ki je skozi
stoletja, napajal kot blagodejna reka, številna ljudstva. Nekateri pomembni svetniki
in svetnice so prinesli upanje in mir celotnim mestom, kot sveti Karel Boromejski
Milanu v času kuge, blažena Mati Terezija Kalkuti ter številni misijonarji, katerih
imena so znana Bogu, ki so dali svoje življenje za oznanjevanje Kristusa ter razcvet
globokega veselja med ljudmi. Medtem ko so oblastniki tega sveta skušali osvajati
nova področja zaradi politčnih in ekonomskih interesov, so Kristusovi poslanci šli
povsod z namenom, da prinesejo ljudem Kristusa in ljudi Kristusu, saj so vedeli, da
samo On lahko da resnično svobodo in večno življenje. Tudi danes je poklicanost Cerkve
prinašati evangelij bodisi ljudstvom, ki jih še ni namočila živa voda evangelija,
bodisi tistim, ki čeprav imajo krščanske korenine, potrebujejo svež življenski sok,
da bodo obrodili nove sadove ter ponovno odkrili lepoto in veselje vere.
Dragi
prijatelji, sveti Janez Pavel II. je bil velik misijonar, kakor o tem pričuje rastava,
ki je v tem odbodbju odprta tukaj v Rimu. On je ponovno oživil misijone 'ad gentes'
ter spodbudil novo evangelizacijo. Obe izročimo v priprošnjo Sveti Mariji. Naj Kristusova
Mati spremlja vedno in povsod oznanjevanje evangelija, da se bo v svetu množil in
širil prostor v katerem bodo ljudje ponovno našli veselje živeti kot Božji otroci.