Dvorišče za pogane v Rimu: Mejna področja ob koncu življenja

RIM (petek, 23. maj 2014, RV) – V prostorih italijanskega parlamenta v Rimu je danes dopoldne potekalo Dvorišče za pogane na temo: Mejna področja ob koncu življenja. Dogodek sta pripravila Italijansko združenje za anestezijo, analgezijo, reanimacijo in intenzivno terapijo (Siaarti) ter Dvorišče za pogane. Udeležili so se ga zdravniki, pravniki, teologi in filozofi, verniki in neverniki. V nadaljevanju predstavljamo razmišljanje Massima Antonellija, predsednika združenja Siaarti, o navedeni temi. Članek je bil objavljen v vatikanskem časopisu L'Osservatore Romano.

»Mejno področje« človeškega življenja, smrt je neizogibna. V ospredje stopi vsakokrat, ko se človek mora soočiti s težko boleznijo, akutno ali kronično, ki je najbolj neposreden izraz mejnega področja. V evropskih državah je izboljšanje življenjskih pogojev in kvalitete zdravstva v zadnjih desetletjih povzročilo podaljšanje povprečne življenjske dobe. To je po eni strani prispevalo h gojenju mita o medicini, ki je zmožna dokončno premagati smrt in bolezen, po drugi strani pa je vodilo v stalno naraščanje števila bolezni, povezanih z degenerativnimi patologijami.

Ljudje še naprej zbolevajo in umirajo. Naravna zgodovina degenerativnih bolezni ostaja zaznamovana z vmesnimi poslabšanji, ki jim sledi postopno slabšanje kvalitete življenja, kot to zaznavajo sami bolniki. Raven težavnostne stopnje bolezni narašča, obdobja izboljšanja stanja so vedno redkejša in krajša, število hospitalizacij in njihova dolžina se povečujejo, odvisnost od zdravil je vedno težja.

Tako se začne zadnja faza degenerativnih bolezni. Tu se zastavlja problem uravnoteženosti moči novih posegov, ki jih dajeta na razpolago tehnološka medicina in farmakologija, da bi prispevala h kvaliteti preostalega življenja, ki se bolnikom še lahko zagotovi. Ko se bolnik znajde v tisti razsežnosti, kjer moderna medicina ne more več zagotoviti ozdravljenja ali stabilnega stanja, se pred zdravnike in zdravstvene delavce postavljajo temeljna vprašanja: Kako skrbeti za te osebe in prispevati k njihovemu počutju? Povečati sicer nesorazmerno zdravljenje, glede na to, da ne bo zagotovilo izboljšanje zdravstvenega stanja? Še vedno imeti za cilj ozdravitev, ki je nemogoča? Ali pa lajšati bolečine in trpljenje, spremljati te osebe na bolj človeški način; nuditi nego, ki upošteva bolnikova čustva in vrednote? Sprejeti, da je na koncu te poti v vsakem primeru smrt?

Smo zares prepričani, da obstajajo jasne razlike med stališčema, ki bi ga morala imeti zdravnik vernik in zdravnik nevernik? Ima smisel še naprej postavljati ideološke meje o teh temah, ne da bi poslušali bolnike, njihove družine, zdravstvene strokovnjake? Slednji mislijo, da je danes nujno iskati in vzpostavljati sodelovanje med specialisti in splošno medicino, da bi se na pravi način pristopilo k bolnikom, ki so prispeli do zadnje faze svojega življenja.

S tem namenom je deset znanstvenih združenj, ki zastopajo različna področja medicine, ob podpori bioetikov in pravnikov želelo definirati kriterije, ki bi pomagali pravilno ovrednotiti izbiro zdravstvene oskrbe. Namen je zagotoviti klinične, etične in pravne kompetence, ki bi pomagale pospeševati spremljanje in podporo bolnikov in njihovih družin v tako težki ter pomembni fazi njihovega bivanja. Dokument poudarja, da je intenzivna nega degenerativnih bolezni primerna, dokler bolniku koristi. V zadnji fazi življenja pa več ne predstavlja ustreznega pristopa, saj samo povečuje upočasnjevanje procesa umiranja ter posledično podaljšuje težko trpljenje. V zadnji fazi življenja, piše v dokumentu, so zdravniki in zdravstveni delavci poklicani, da v sam proces nege vključijo bolnika samega in družinske člane. To pomeni skupaj pretehtati učinke, ki se jih realno lahko pričakuje od zdravljenja, in skupaj sprejeti odločitve; osnovno načelo je namreč odnos med zdravnikom in pacientom. Postopek zdravljenja bi se namreč moral usmeriti v sprejetje paliativne nege in skupno načrtovanje odločitev, ne pa v zapustitev bolnika in njegove družine.

Audio: