Srečanje z rektorji in gojenci papeških kolegijev in zavodov. Frančišek posvaril pred akademizmom

VATIKAN (ponedeljek, 12. maj 2014, RV) – Sveti oče se je danes v Avli Pavla VI. srečal z rektorji in gojenci papeških kolegijev in zavodov, ki se nahajajo v Rimu. Srečanje se je odvijalo v sproščenem vzdušju ter bilo prepleteno z vprašanji gojencev in papeževimi odgovori, ki so se dotaknili formacije, življenja v skupnosti in molitve za druge.

Papež opozoril na nevarnost akademizma
Glede akademske formacije je papež Frančišek posvaril pred nevarnostjo 'akademizma': »Škofje vas sem pošiljajo, da bi si pridobili diplomo, in tudi zato, da se vrnete v svojo škofijo. A v škofiji boste morali delati v prezbiteriju, kot duhovniki.« Izpostavil je štiri stebre duhovniške formacije: duhovna, akademska, skupnostna in apostolska formacija. Poleg intelektualne formacije je treba gojiti tudi ostale stebre. Vsi štirje so namreč med seboj povezani, je dodal papež in zatrdil, da si ne predstavlja duhovnika, ki diplomira v Rimu in nima izkušnje življenja v skupnosti ali ki ne skrbi za duhovno življenje, kot so vsakodnevna maša, molitev, lectio divina, osebna molitev z Gospodom, ali za apostolsko življenje. »Gospod vas je poklical, da ste duhovniki – to je temeljno pravilo,« je poudaril papež Frančišek. Kajti če je vidna samo akademska stran, se pojavi nevarnost zdrsa v ideologijo. S tem se popači razumevanje Cerkve. Da bi razumeli Cerkev, je potreben študij, a potrebni so tudi molitev, življenje v skupnosti in apostolsko življenje. Če zdrsnemo v ideologijo, bomo imeli hermenevtiko, ki ni krščanska, je hermenevtika ideološke Cerkve, kar pa je bolezen, kot je pripomnil papež. Cerkev je torej treba razumeti s krščanskimi očmi, razumom in srcem, razumeti jo torej iz krščanske dejavnosti.

»Bolje slabo semenišče kot pa ne-semenišče«
Mlad kitajski semeniščnik je svetega očeta prosil za nasvet glede oblikovanja skupnosti v semenišču, ki je kraj človeškega in duhovnega zorenja, kraj urjenja v duhovniški ljubezni. »Bolje slabo semenišče kot pa ne-semenišče,« je začel papež Frančišek. Življenje v semenišču, v skupnosti je namreč zelo pomembno za pripravo na duhovništvo, saj posameznik tukaj lahko deli s sobrati svojo pot, tudi težave in boje, prihaja do zavisti in ljubosumja ter tudi lepih stvari, prijateljstva, izmenjave idej … vse to je pomembno za življenje v neki skupnosti, ki pa nikakor ne pomeni živeti v raju.

Zbranim je ponudil dva nasveta. Najprej, da se v skupnosti nikoli ne obrekuje druge. Duhovniki so pogosto v skušnjavi, da stvari ne povejo v obraz, da so preveč diplomatski, kar pa po Frančiškovih besedah ni dobro. Prav je, da se pomembne stvari povejo odkrito in spoštljivo, pri čemer je zbrane pozval, naj nikoli ne govorijo slabo o drugem. V nadaljevanju je izpostavil pomen molitve za druge, za vse člane skupnosti, še posebej pa za tiste, s katerimi imajo težave, ki jih je težko imeti radi. »Zagotavljam vam,« je povedal papež, »če boste imeli to dvoje, bo skupnost živela naprej; tako se lahko lepo živi, se lepo pogovarja in razpravlja, se lepo moli skupaj … a ostajata dve majhni stvari: ne obrekovati druge in moliti za tiste, s katerimi imam probleme.«

Duhovnik, ki pozabi na Mater Marijo, je sirota
Mehiški študent je papeža vprašal, kako ostati zvest poklicu. »Čuječnost je krščanska drža,« je odgovoril Frančišek. »Čuječnost nad samim sabo. Kaj se dogaja v mojem srcu? Kajti kjer je moje srce, tam je moj zaklad.« Treba je dobro videti, ali je moje srce vznemirjeno ali je mirno. Ko je srce vznemirjeno, se je treba »zateči pod plašč Božje Matere« in tam počakati, da se stvari umirijo, z molitvijo, izročanjem Mariji, je svetoval papež Frančišek. »Kajti duhovniku, ki pozabi na Mater, predvsem v nemirnem času, nekaj manjka. Je duhovnik sirota, pozabil je na svojo mamo.« Čuječnost ne pomeni mučeniške sobe, ampak gledati v srce. »Vedno moramo biti gospodarji svojega srca: Kaj čuti moje srce, kaj išče? Kaj me je osrečilo in kaj me ni osrečilo?« je dejal papež in spodbudil, naj nikoli ne končajo dneva brez teh vprašanj, saj ne gre za neko sterilno samoopazovanje, ampak pomeni spoznavati svoje srce, svoje življenje kot hojo po Gospodovi poti.

Audio: