Pred apostolskim potovanjem: Sveta dežela in papeži
VATIKAN (torek, 13. maj 2014, RV) – Od leta 1964 do leta 2014: to je okvir
petdesetletne zgodovine apostolskih potovanj papežev v Sveto deželo. Do sedaj so kraje
Jezusovega delovanja obiskali trije Petrovi nasledniki: Pavel VI., Janez Pavel II.
in Benedikt XVI. Papež Frančišek bo četrti. Njegovo apostolsko potovanje je predvideno
od 24. do 26. maja. Potekalo bo pod geslom Da bi bili vsi eno.
Pavel
VI. Za vsakega izmed štirih papežev bi lahko rekli, da so bili prepričani,
da ne bodo mogli »doseči popolnosti, ne da bi častili Kristusa prav v tistih krajih,
kjer je prej kot drugod evangelij s križa izžareval svoj sijaj«. Te besede, povzete
po sv. Hieronimu, jasno nakažejo, kaj je papeže pripeljalo do romanja v Sveto deželo.
Papež Pavel VI. je deset let po svojem obisku v apostolski spodbudi Nobis in animo
zapisal: »Ta blagoslovljena dežela je na nek način postala duhovna dediščina kristjanov
po celem svetu, ki si želijo, da bi jo lahko obiskali med pobožnim romanjem vsaj enkrat
v življenju.« Leta 1964, tik preden je odpotoval, pa je Pavel VI. dejal: »Pravilno
je bilo rečeno, da se naslednik prvega med apostoli po dvajsetih stoletjih zgodovine
vrača tja, od koder je odšel Peter, nosilec krščanskega sporočila. V resnici želi
biti to naš povratek v zibelko krščanstva, kjer je gorčično seme pognalo prve korenine
evangeljske podobnosti in se razširilo kot z gostim listjem pokrito drevo, ki s svojo
senco pokriva že cel svet.«
Ta močna želja po romanju in molitvi v Sveti
deželi se seveda ni pojavila prvič šele pri papežu Pavlu VI. Znano je, da so si to
zelo želeli na primer papeži Gregor VII., Urban II. in Pij II. Nekateri so Jezusove
kraje obiskali pred izvolitvijo za Petrovega naslednika. Med le-temi sta Urban IV.
in Gregor X. Sveta dežela je bila pri srcu vsem papežem. Zanimali pa se niso le za
kraje same, ampak tudi za prebivalstvo, konflikte in številne težave tamkajšnjih kristjanov.
Janez
Pavel II. Papež Janez Pavel II. je tja poromal šele 22 let po svoji izvolitvi,
leta 2000 (20. do 26. marec), a v sebi je to željo gojil od vedno. Ob sklepu leta
odrešenja (1983-1984) je tako zapisal: »To leto bi si še posebej želel podoživeti
globoko ganjenost in neizmerno veselje, ki ju je izkusil moj predhodnik, papež Pavel
VI., ko je leta 1964 odšel v Sveto deželo in Jeruzalem. Toda, če mi ni bilo dano biti
tam fizično, se vendar počutim kot duhovni romar v deželi, kjer se je dogodila naša
sprava z Bogom, da bi Princa miru prosil za dragoceni dar odrešenja in dar miru.«
Posebno pozornost je Janez Pavel II. posvetil mestu Jeruzalem in bolečim dogodkom,
v katere je bilo vpleteno. Sveti sedež je ob številnih priložnostih povabil k premisleku
in spodbudil k iskanju primerne rešitve zapletenega in delikatnega vprašanja. Po besedah
Janeza Pavla II. to »sveto mesto« samo po sebi vsebuje povabilo k miru, ki
je namenjeno celotnemu človeštvu.
Pomen miru v Sveti deželi so poudarjali tudi
trije papeži 20. stoletja, ki tistih krajev sicer osebno kot Petrovi nasledniki niso
mogli obiskati. Prvi med njimi je bil Pij XII., ki je o tem spregovoril kar v treh
svojih okrožnicah (Auspicia quaedam, In multiplicibus curis, Redemptoris
nostri) in je vedno pozorno sledil političnim in verskim dogodkom na celotnem
Bližnjem vzhodu. Odmevne so bile tudi njegove besede zahvale frančiškanom za njihovo
delo v Kustodiji Svete dežele, za katero so odgovorni. Papež Janez XXIII. je bil na
romanju v Sveti deželi, ko je bil še osebni tajnik bergamskega škofa. To je bilo leta
1906, ko je bil star 25 let. V spominu mu je ostalo zlasti žalostno stanje, v katerem
je bila takrat cerkev v Nazaretu. Kasneje, kot papež, je tako postal tisti, ki je
odobril načrt za novo baziliko. Tudi Janez Pavel I., katerega pontifikat je trajal
komaj en dober mesec, je večkrat javno ali pa svojim prijateljem in sodelavcem izrazil
globoko željo, da bi lahko poromal v Sveto deželo. Neko pričevanje potrjuje, da si
tja ni želel iti kot turist, ampak je imel namen, da bi v tistih krajih ostal daljše
obdobje.
Benedikt XVI. Predhodnik papeža Frančiška, Benedikt XVI.,
pa je bil tretji Petrov naslednik, ki je imel priložnost osebno oditi v Sveto deželo.
In sicer med 8. in 15. majem leta 2009. Med povratnim letom je novinarjem med drugim
spregovoril o treh bistvenih vtisih. Prvi je bil »razpoložljivost« muslimanov,
kristjanov in judov za medverski dialog, za srečanje in sodelovanje med verstvi. Drugi
je bilo »zelo spodbudno ekumensko vzdušje«. Tretji vtis, ki ga je zaslužni
papež Benedikt XVI. omenil po obisku Svete dežele, pa je bil, da je navkljub veliko
težavam pri vseh »prisotna globoka želja po miru«.
Frančišek Papež
Frančišek je nekoč že bil v Sveti deželi. Kot provincial argentinskih jezuitov je
leta 1973 poromal v Jeruzalem. Med svojim tokratnim obiskom bo sledil korakom Pavla
VI., katerega apostolsko potovanje pred petdesetimi leti je bilo med drugim tudi prvo
mednarodno apostolsko potovanje v moderni dobi. Tako kot Pavel VI. bo Frančišek obiskal
tri države, Jordanijo, Palestino in Izrael. In tako kot se je Pavel VI. sestal z ekumenskim
patriarhom Atenagoro, se bo papež Frančišek tokrat srečal s sedanjim patriarhom Bartolomejem
I.