Duhovne misli Benedikta XVI. za 4. velikonočno nedeljo
Bogoslužje 4. velikonočne nedelje nam predstavlja eno najlepših podob, s katero so
že v prvih stoletjih Cerkve upodabljali Gospoda Jezusa: podobo Dobrega Pastirja. Janezov
evangelij nam v desetem poglavju opiše poseben način ravnanja Kristusa Pastirja do
svoje črede. To je tako močan odnos, da ne bo mogel nihče več izpuliti ovc iz njegovih
rok. One so namreč povezane z Njim z vezjo ljubezni ter medsebojnim poznavanjem, ki
jim zagotavlja neizmerni dar večnega življenja. Istočasno pa je držo črede do Kristusa
Dobrega Pastirja evangelist opisal z dvema značilnima glagoloma: poslušati in hoditi
za njim. Ti dve besedi opisujeta temeljne značilnosti tistih, ki živijo v hoji za
Gospodom. Predvsem gre tu za poslušanje njegove Besede, iz katere se porodi in hrani
vera. Samo tisti, ki je pozoren na Gospodov glas, je sposoben v vesti sprejeti takšne
odločitve, da bi deloval po Božje. Iz poslušanja torej izhaja hoja za Jezusom. Kot
učenci ravnamo, potem ko smo poslušali in notranje sprejeli Učiteljev nauk, če ga
vsakodnevno tudi živimo.
Na današnjo nedeljo čisto spontano priporočamo Bogu
pastirje Cerkve in tiste, ki se pripravljajo, da bodo postali pastirji. Prosim vas
za posebno molitev za škofe, tudi za rimskega škofa, za župnike ter za vse tiste,
ki so prijeli odgovornost za vodenje Kristusove črede, da bi bili zvesti in razumni
pri izvrševanju njihovega služenja. Še posebej pa na današnji svetovni dan molitve
za duhovne poklice prosimo za duhovniške poklice, da ne bi primanjkovalo vrednih delavcev
na Gospodovi žetvi. Tudi v današnjem času, ko Gospodov glas tvega, da bo preplavljen
s tolikimi drugimi glasovi, je vsaka cerkvena skupnost poklicana, da spodbuja ter
skrbi za poklice v duhovništvo ter posvečeno življenje. Ljudje namreč vedno potrebujejo
Boga, tudi v današnjem tehnološkem svetu, zato bo vedno potreba po pastirjih, ki oznanjajo
Gospodovo Besedo ter omogočajo srečanje z Njim v zakramentih.
Dragi bratje
in sestre, okrepljeni z velikonočnim veseljem in z vero v Vstalega, zaupajmo naše
namene in prošnje Devici Mariji, materi vsakega poklica, da s svojo priprošnjo prebudi
in podpira številne in svete poklice v službi Cerkvi in svetu.
Po zelo lepi
navadi je na nedeljo Dobrega pastirja rimski škof skupaj s svojimi duhovniki zbran
pri sveti daritvi med katero so posvečeni novi duhovniki. To je vsakič velik Božji
dar; je njegova milost
Postati duhovnik v Cerkvi, pomeni vstopiti v Kristusovo
darovanje samega sebe preko zakramenta svetega reda, pomeni vstopiti v to ves in celostno.
Jezus je dal življenje za vse, na poseben način pa se je posvetil za tiste, ki mu
jih je Oče dal, da bi bili posvečeni v resnici, to je v Njem in bi lahko govorili
in delovali v njegovem imenu, bili tako njegovi zastopniki ter s tem nadaljevali njegovi
odrešenski dejanji: lomili Kruh življenja ter odpuščali grehe. Tako je Dobri pastir
dal svoje življenje za vse ovce, še posebej pa je dal in daje za vse tiste, ki jih
je še posebej poklical in jih kliče, da bi hodili za njim po poti pastoralnega služenja.
Na poseben način pa je Jezus prosil za Simona Petra ter se tudi daroval zanj, da mu
je nekega dne na obali Tiberijskega jezera lahko rekel: “Pasi moje ovce”(Jn
21,16-17). Podobno Kristus osebno moli in se daruje za vsakega duhovnika. Samo zaradi
tega je vsak duhovnik usposobljen sodelovati z Njim in pasti njegovo čredo, ki je
vsa samo Gospodova.
Sedaj bi se rad dotaknil še tega, kar mi je še posebej
pri srcu: molitev in njena pozevanost z opravljanjem službe. Biti posvečen v duhovnika
pomeni na zakramentalen in bivanjski način vstopiti v Kristusovo molitev za svoje.
Od tu izhaja za nas duhovnike posebna poklicanost k molitvi, da Kristus ostaja naše
središče. Poklicani smo, da ostanemo v Kristusu, kakor rad ponavlja evangelist Janez
(prim. Jn 1,35-39; 15,4-10). To pa se še posebej uresničuje po molitvi. Naše služenje
je še posebej povezano s tem 'ostati', kar je enako moliti, saj iz tega izhaja naša
učinkovitost. Ob tem imamo pred očmi različne oblike molitev duhovnika, med katerimi
je vsekakor vsakodnevno obhajanje svete maše, prav tako molitev brevirja, češčenje
najsvetejšega, lectio divina, rožni venec in meditacija. Vse te oblike molitve, ki
imajo za središče evharistijo, omogočajo v vsakdanjiku duhovnika in tudi v vsem njegovem
življenju, da se uresničuje Jezusova beseda: “Jaz sem dobri pastir in poznam svoje
in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam
za ovce”(Jn 10,14-15).«