Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 3. velikonočno nedeljo
Lukov evangelij 24,13-35 Učenca iz Emavsa In glej, prav tisti
dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev
oddaljena od Jeruzalema. Pogovarjala sta se med seboj o vsem tem, kar se je zgodilo.
In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in
hodil z njima. Njune oči pa so bile zadržane, da ga nista spoznala.
Rekel jima je: »Kakšni so pogovori, ki jih imata med seboj na poti?« Žalostna sta
obstala. Eden izmed njih, Kleopa po imenu, mu je rekel: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu
in ne veš, kaj se je tam zgodilo te dni?« In rekel jima je: »Kaj neki?« Rekla sta
mu: »To, Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen
v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki
duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo
upali, da je on tisti, ki bo odrešil Izraela. Vrh vsega pa je že tretji dan, odkar
se je to zgodilo. Pa tudi nekatere žene izmed naših so nas zbegale. Ko so bile zgodaj
zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da
so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi. Nekateri izmed naših so šli
h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.«
In
on jima je rekel: »O nespametna in počasna v srcu, da bi verovala vse, kar
so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo
slavo?« In začel je z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar
je napisano o njem v vseh Pismih.
Medtem so se približali vasi, kamor
so potovali. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila:
»Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil
je, da bi ostal z njima. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslovil,
razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga prepoznala.
On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo
v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal Pisma?«
Še tisto uro
sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili
z njimi. Govorili so, da je bil Gospod resnično obujen in se prikazal
Simonu. Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga spoznala
po lomljenju kruha.
Razlaga cerkvenih očetov Sv. Ciril Aleksandrijski
o emavškima učencema pravi, da »nista bila iz skupine Enajstirih, temveč
najverjetneje iz skupine sedemdesetih«. Sv. Avguštin pravi: »Ne bosta
ga prepoznala, dokler ne bo na poti minil čas daljše kateheze in še potem oči
učencev ne morejo prepoznati Jezusa, saj se da prepoznati samo po lomljenju kruha.«
Evzebij iz Cezareje (263 - 339) razlaga, da je »starodavno izročilo, ki
izhaja iz začetkov Cerkve, videlo v Kleopu Jožefovega brata in tako
Jezusovega strica ter v neimenovanem učencu Simeona Kleopovega sina, ki je
bil zatem drugi jeruzalemski škof, torej na čelu jeruzalmske Cerkve po letu
70.« Evzebij še dodaja, da je Simeon umrl mučeniške smrti.
Misli
Benedikta XVI. Evangelij tretje velikonočne nedelje predstavlja dogodek na
poti učencev v Emavs, pripoved, ki nas nikoli ne neha čuditi in ganiti. Ta dogodek
prikazuje spreobrnjenje iz obupa v upanje, spreobrnjenje iz žalosti v radost in tudi
spreobrnjenje k skupnostnemu življenju. O spreobrnjenju se pogosto govori kot o nečem
napornem, kot o odpovedi. Vendar, pa je nasprotno, krščansko spreobrnjenje je tudi
in predvsem izvir veselja, upanja in ljubezni. Vedno je delo vstalega Kristusa, Gospoda
življenja.
Učenca sta se po srečanju z Gospodom takoj vrnila v Jeruzalem, da
bi pripovedovala o svoji izkušnji. Vsak kristjan bi moral biti pripravljen pričevati
in z veseljem oznanjevati Kristusovo smrt in vstajenje.