Biografiji novih svetnikov

Janez XXIII.
Angelo Giuseppe Roncalli se je rodil 25. novembra 1881 v kraju Sotto il Monte, ki se nahaja v italijanski škofiji in pokrajini Bergamo. Bil je četrti od trinajstih otrok v družini. Neizbrisljive sledi v njem je pustila domača župnija. Leta 1892 je vstopil v bergamsko semenišče. Pri štirinajstih letih je začel s pisanjem svojih duhovnih zapiskov, ki so ga v različnih oblikah nato spremljali vse do smrti in so zbrani v Dnevniku duše. Leta 1896 je bil sprejet v Frančiškov svetni red.

Med 1901 in 1905 je bil Angelo Roncalli gojenec Papeškega rimskega semenišča. V tem obdobju je prejemal štipendijo škofije Bergamo, namenjeno zaslužnim semeniščnikom. 10. avgusta 1904 je bil v Rimu tudi posvečen v duhovnika. Med leti 1905 in 1914 je deloval kot tajnik bergamskega škofa, msgr. Giacoma Marie Radinija Tedeschija. Spremljal ga je na pastoralnih obiskih in sodeloval pri številnih pastoralnih pobudah, med drugim pri urejanju škofijskega mesečnika. Obenem je v semenišču poučeval zgodovino, patristiko in apologetiko ter bil marljiv, globok in učinkovit pridigar. Med prvo svetovno vojno je del svojega služenja opravil kot vojaški kaplan v bolnišnicah v zaledju in koordinator moralne ter duhovne podpore vojakom.

Leta 1921 je vstopil v službo Svetega sedeža. V Rim ga je poklical papež Benedikt XV. Sprva je še vedno deloval v Italiji in v raznih škofijah organiziral misijonska društva. Leta 1925 pa ga je papež Pij XI. imenoval za apostolskega vizitatorja v Bolgariji. 19. marca istega leta je prejel škofovsko posvečenje. Kasneje je bil imenovan za apostolskega delegata in tako je v Bolgariji ostal do leta 1934. Ta čas je v tihoti prenašal nerazumevanja in težave poslanstva, zaznamovanega s pastoralo majhnih korakov, in brusil svoje zaupanje in izročanje križanemu Jezusu. Leta 1935 je bil imenovan za apostolskega delegata v Turčiji in Grčiji. Njegovo poslanstvo v Turčiji je bilo zaznamovano s spoštovanjem in dialogom s pravoslavnim in muslimanskim svetom. V Grčiji, po izbruhu druge svetovne vojne, pa je na varno rešil mnoge Jude. Leta 1944 ga je papež Pij XII. imenoval za apostolskega nuncija v Parizu. Tudi znotraj najbolj zapletenih diplomatskih vprašanj ga je vodilo iskanje evangeljske preprostosti. 12. januarja 1953 je Angelo Roncalli postal kardinal, kmalu zatem pa beneški patriarh. Vesel je bil, da bo zadnja leta lahko preživel v neposredni skrbi za duše, saj ga je ta želja spremljala, odkar je bil duhovnik.

Toda 28. oktobra 1958 je bil Roncalli izvoljen za papeža. Izbral si je ime Janez XXIII. V petih letih pontifikata se je svetu predstavil kot avtentična podoba dobrega pastirja: blag in krotak, podjeten in pogumen, preprost in aktiven. Obiskoval je zapornike in bolnike, rimske župnije, sprejemal je osebe vseh narodnosti in verstev. Ljudje so ga poimenovali papež dobrote. Umrl je 3. junija 1963 zvečer. Papež Janez Pavel II. ga je 3. septembra 2000 razglasil za blaženega.

Janez Pavel II.
Karol Jozef Wojtyła je bil rojen 18. maja 1920 v Wadowicah na Poljskem. Leta 1938 se je vpisal na univerzo Jagellónica v Krakovu. Po nacistični okupaciji so univerzo zaprli in štiri leta je delal v kamnolomu, nato pa še v kemični tovarni. Po letu 1942 je začel obiskovati predavanja v skrivnem krakovskem višjem semenišču. 1. novembra 1946 je prejel duhovniško posvečenje. Zatem je bil poslan v Rim, kjer je dve leti kasneje dosegel doktorat iz teologije. Leta 1948 se je vrnil na Poljsko in deloval na več župnijah ter kot študentski kaplan. Po treh letih je nadaljeval s teološkimi in filozofskimi študijami. Postal je profesor moralne teologije in etike.

28. septembra leta 1958 je prejel škofovsko posvečenje. Papež Pij XII. ga je namreč predhodno imenoval za pomožnega škofa v Krakovu. Pavel VI. ga je nato imenoval za nadškofa, leta 1967 pa ga je umestil tudi za kardinala.

16. oktobra 1978 je bil Karol Wojtyła izvoljen za papeža. 13. maja 1981 je postal žrtev atentata, a ga je smrti rešila Marijina materinska roka. Zavedajoč se, da je prejel novo življenje, je še okrepil svoje pastoralno prizadevanje. Številna so bila njegova apostolska potovanja, mednarodna in znotraj Italije, obiskal je veliko večino rimskih župnij, napisal mnogo dokumentov in več knjig. Med drugim je bil začetnik svetovnih dni mladih. Srečal se je z množicami ljudi. Že samo sredinih splošnih avdienc se je udeležilo preko 17 milijonov oseb. Temu številu pa je potrebno prišteti še vse udeležence zasebnih avdienc, posebnih slovesnosti in uradne državniške obiske.

Umrl je 2. aprila 2005 zvečer. Njegov naslednik, papež Benedikt XVI., ga je razglasil za blaženega že šest let zatem, 1. maja 2011.

Audio:



Uradna življenjepisa

Angelo Giuseppe Roncalli se je rodil v kraju Sotto il Monte v škofiji in pokrajini Bergamo 25. novembra 1881. Krščen je bil še isti dan, bil je šetrti od trinajstih otrok. V župniji, ki jo je vodil don Francesco Rebuzzini, je prejel neizbrisen pečat cerkvenosti, ki ga je podpiral v težavah poživljal njegove apostolske podvige.

Ko je leta 1889 prejel birmo in prvo obhajilo, je leta 1892 vstopil v bergamsko semenišče, kjer je opravil klasične in filozofske študije do drugega letnika teologije. Štirinajstleten mladenič je začel pisati duhovne beležke, ki so ga na razne načine spremljale do smrti in so zbrane v Dnevniku duše. Tu se je začela vztrajna praksa duhovnega spremljanja. 1. marca 1896 ga je spiritual bergamskega semenišča sprejel v Frančiškov svetni red, kjer je izpovedal Vodilo in zaobljube 23. maja 1897.

Od 1901 do 1905 je bil gojenec Papeškega rimskega semenišča in kot zaslužni semeniščnik štipendist bergamske škofije. V tem času je opravil tudi enoletno vojaško službo. V duhovnika je bil posvečen 10. avgusta 1904 v Rimu, v cerkvi Santa Maria in Monte santo na Piazza del Popolo. Leta 1905 je postal tajnik novega bergamskega škofa msgr. Giacoma Maria Radinija Tedeschija. To službo je opravljal do 1914 in spremljal škofa na pastoralnih obiskih ter sodeloval pri mnogih pastoralnih pobudah: sinodi, urejanju mesečnika »La vita diocesana«, romanjih, dobrodelnosti. V semenišču je poučeval zgodovino, patrologijo in apologetiko. Leta 1910 mu je pri preureditvi statutov Katoliške akcije škof zaupal peto sekcijo (katoliške žene). Sodeloval je pri bergamskem katoliškem dnevniku ter bil vztrajen, globok in učinkovit pridigar.

To so bila leta poglobljenega srečevanja s svetimi pastirji sv. Karlom Boromejskim (objavil je njegove zapisnike z apostolske vizitacije v Bergamu leta 1575), sv. Frančiška Saleškega in tedaj še bl. Gregorja Barbariga. To so bila leta globokega pastoralnega poleta, ki se ga je vsak dan učil ob škofu Radiniju Tedeschiju. Ob škofovi smrti leta 1914 je don Angelo nadaljeval svojo duhovniško službo kot učitelj v semenišču in v različnih pastoralnih okoljih, zlasti po združenjih.

Ko je Italija leta 1915 vstopila v vojno, je bil vpoklican v saniteto. Leto zatem je postal vojaški kaplan za vojaške bolnišnice v zaledju in koordinator duhovne in moralne pomoči za vojake. Ob koncu vojne je odprl študentski dom in skrbel za študentsko pastoralo. Leta 1919 je bil imenovan za spirituala v semenišču.

Leta 1921 se je začela druga polovica njegovega življenja. Papež Benedikt XV. ga je poklical v Rim za italijanskega predsednika osrednjega sveta papeških del za širjenje vere. Tako je obiskal mnogo italijanskih škofij in organiziral misijonske krožke. Leta 1925 ga je papež Pij XI. imenoval za apostolskega vizitatorja v Bolgariji in ga povzdignil v škofa ter mu dodelil naslovno škofijo Areopolis. Za škofovsko geslo si je izbral »Oboedientia et pax«; ta program ga je vselej spremljal.

V škofa je bil posvečen 19. marca 1925 v Rimu, v Sofijo pa je prispel 25. aprila. Zatem je bil imenovan za prvega apostolskega delegata in je ostal v Bolgariji do 1934 ter tam obiskoval katoliške skupnosti. Stkal je spoštljive odnose z drugimi krščanskimi skupnostmi. Z dobrodelno skrbjo je bil navzoč med potresom 1928. V tihoti je prenašal nerazumevanja in težave služenja, zaznamovanega s pastoralo malih korakov. Dodelal je lastno zaupanje in predajanje Jezusu Križanemu.

27. novembra 1935 je bil imenovan za apostolskega delegata v Turčiji in Grčiji. Novo delovno polje je bilo neizmerno. Katoliška Cerkev je bila navzoča v raznih oblikah v mladi republiki Turčiji, ki se je obnavljala in organizirala. Odlikovalo ga je intenzivno služenje za katoličane in spoštovanje ter dialog za pravoslavni in muslimanski svet. Ko je izbruhnila druga svetovna vojna, je bil navzoč v Grčiji, ki je bila opustošena od bojev. Skušal je nuditi informacije o vojnih ujetnikih in je rešil mnogo Judov z uporabo prehodne vize apostolske delegacije. 20. decembra 1944 ga je Pij XII. imenoval za nuncija v Parizu.

V zadnjih mesecih vojne in prvih mesecih miru je pomagal vojnim ujetnikom in skrbel za normalizacijo cerkvenega življenja v Franciji. Obiskoval je francoska svetišča, sodeloval pri ljudskih praznovanjih in pomembnejših verskih dogodkih. Bil je pozoren, moder in zaupljiv opazovalec novih pastoralnih pobud francoskega episkopata in duhovščine. Vedno ga je navdihovalo iskanje preprostosti evangelija, tudi v najzapletenejših diplomatskih vprašanjih. Podpiralo ga je pastoralno hrepenenje, da bi bil v vsaki okoliščini duhovnik. poživljala ga je iskrena pobožnost, ki se je kazala v vsakodnevnih dolgih obdobjih molitve in premišljevanja. 12. januarja 1953 je bil imenovan za kardinala in 25. januarja za beneškega patriarha. Vesel je bil, ker se bo lahko zadnja leta posvetil neposrednemu služenju v dušnem pastirstvu; ta želja ga je vedno spremljala kot duhovnika. Bil je moder in podjeten pastir po zgledu svetih pastirjev, ki jih je vedno častil: sv. Lovrenca Giustinianija, prvega beneškega patriarha, in sv. Pija X. Leta so tekla, raslo pa je njegovo zaupanje v Gospoda, ob tem pa je bil pastoralno dejaven, podjeten in vesel.

Ko je umrl Pij XII je bil izvoljen za papeža 28. oktobra 1958 in si privzel ime Janez XXIII. V petih letih papeževanja se je svetu pokazal kot pristna podoba dobrega pastirja. Blag in prijeten, podjeten in pogumen, preprost in delaven je opravljal krščanska dela telesnega in duhovnega usmiljenja, obiskoval zapornike in bolnike, sprejemal ljudi vseh narodov in ver, do vseh je bil očetovski. Njegov socialni nauk vsebujeta okrožnici Mater et magistra (1961) in Pacem in terris (1963).

Sklical je rimsko sinodo, ustanovil Komisijo za revizijo Zakonika cerkvenega prava, sklical drugi vatikanski vesoljni koncil. Kot škof rimske škofije je obiskoval župnije in cerkve v zgodovinskem središču in na obrobju mesta. Ljudstvo je na nejm videlo žarek evangeljske dobrohotnosti in ga je poimenovalo Papež Dobri. Podpiral ga je globok duh molitve; iz njega je žarel mir človeka, ki vedno zaupa v Gospoda, bil je začetnik prenove v Cerkvi. Odločno se je napotil po poteh evangelizacije, ekumenizma, dialoga z vsemi, očetovsko je skrbel, da bi dosegel vse svoje preganjane brate in otroke.

Umrl je zvečer 3. junija 1963, na predvečer binkošti, v duhu predanosti Jezusu, v želji po njegovem objemu, obdan z molitvijo vsega sveta;zdelo se je, da se je ves svet zbral okrog njega, da bi skupaj živeli v Očetovi ljubezni.

Janeza XXIII. je razglasil za blaženega papež Janez Pavel II. +3. septembra 2000 na trgiu sv. Petra med praznovanjem velikega jubileja 2000.


Karol Józef Wojtyła, ki je bil izvoljen za papeža 16. oktobra 1978, se je rodil v Wadoiwicah na Poljskem 18. maja 1920.

Bil je tretji od treh otrok Karola Woytiła in Elilie Kaczorowske, ki je umrla leta 1929. Njegov starejši brat Edmund, zdravnik, je umrl leta 1932 in njegov oče, podčastnik v vojski, leta 1941.

Pri devetih letih je prejel porvo objhajilo, pri osemnajstih pa birmo. Ko je zaključil gimnazijo v Wadowicah, se le leta 1938 vpisal na Jagelonsko univerzo v Krakovu.

Ko so nacistične okupacijske oblasti leta 1939 zaprle univerzo, je mladi Karol edlal (1940-44) v kamnolomu in potem v kemijski tovarni Solvay, da bi si zaslužil za preživetje in se izognil deportaciji v Nemčijo.

Ker je čutil klic v duhovništvo, je od 1942 obiskoval predavanja tajnega velikega semenišča v Krakovu, ki ga je vodil nadškof Adam Stefan Sapieha. V tem času je bil eden voditeljev tudi tajnega »Rapsodskega gledališča«.

Po vojni je nadaljeval študij v krakovskem velikem semenišču, ki se je znova odprlo, in na Teološki fakulteti Jagelonske univerze., do duhovniškega posvečenja 1. novembra 1946 v Krakovu. Potem ga je kardinal Sapieha poslal v Rim, kjer je dosegel doktorat iz teologije (1948) s tezo o veri v delih sv. janeza od Križa. V tem obdobju je med počitnicami pastoralno deloval med poljskimi izseljenci v Franciji, Belgiji in na Nizozemskem.

Leta 1948 se je vrnil na Poljsko in bil najprej kaplan v župniji Niegowić pri Krakovu, potem pa sv. Florijana v mestu. Bil je študentski duhovnik do leta 1951. Leta 1953 je na Jagelonski univerzi v Krakovu predstavil tezo o možnosti utemeljitve krščanske etike na osnovi etičnega sistema Maxa Schelerja. Kasneje je postal profesor moralne teologije in etike v velikem semenišču v Krakovu in na Teološki fakulteti v Lublinu.

4. julija 1958 ga je papež Pij XII. imenoval za krakovskega pomožnega škofa in mu dodelil naslovno škofijo Ombi. Škofovsko posvečenje je prejel 28. septembra 1958 v katedrali Wawel v Krakovu po rokah nadškofa Eugeniusza Baziaka.

13. n+januarja 1964 ga je papež Pavel VI. imenoval za krakovskega nadškofa in ga naredil za kardinala 26. junija 1967.

Sodeloval je na 2. vatikanskem koncilu (1962-65) in dal pomemben prispevek pri izdelavi konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu. kardinal Woytiła je sodeloval tudi na 5 zasedanjih škofovske sinode pred svojim pontifikatom.

Za papeža je bil izvoljen 16. oktobra 1978 in 22. oktobra se je začel njegovo služenje kot pastirja vesoljne Cerkve.

Papež Janez Pavel II. je opravil 146 pastoralnih potovanj po Italiji; kot rimski škof je obiskal 317 od 332 rimskih župnij. Apostolska potovanja po svetu, izraz nenehne pastirske skrbi petrovega naslednika za vse Cerkve, so bila 104.

Med njegove poglavitne dokumente prištevamo 14 enciklik, 15 apostolskih spodbud, 11 apostolskih konstitucij in 45 apostolskih pisem. Papežu Janezu Pavlu je pripisanih tudi 5 knjig: »Prestopiti prag upanja (okt. 1994); »dar in služenje« (nov 1996); »Rimski triptih« (marec 2003); »Vstanite, pojdimo!« (maj 2004) in »Spomin in istovetnost« (feb 2005).

Papež Janez Pavel II. je obhajal 147 razglasitev za blažene,kjer je razglasih 1338 blaženih; in 51 kanonizacij, kjer je za svete razglasil 482 svetnikov. Imel je 9 konzistorijev, kjer je naredil 231 kardinalov in 1 in pectore. Predsedoval je 6 plenarnim zasedanjem kardinalskega zbora.

Od 1978 je sklical 15 zasedanj škofovske sinode: 6 rednih splošnih (80, 83, 87, 90, 94, 01), 1 izredno splošno 885) in 8 posebnih (80, 91, 94, 95, 97, 98, 98, 99), 13, maja 1982 je preživel težak atentat na Trgu sv. Petra. Rešila ga je materinska Marijina roka, po dolgem okrevanju. Odpustil je svojemu atentetorju; zavedal se je, da je prejel novo življenje, podvojil je svoje pastoralne napore z junaško velikodušnostjo.

Pastorska skrb se je izrazila tudi v vzpostavitvi številnih škofij in cerkvenih okrožij, promulgaciji latinskega Zakonika cerkvenega prava in za vzhodne Cerkve, KKC. Božjemu ljudstvu je predložil pomembne duhovno močne trenutke: leto odrešenja, marijansko leto, leto evharistije in veliki jubilej 2000. Približal se je novim generacijam in skliceval svetovne dneve mladih.

Noben papež še ni srečal toliko ljudi kot Janez Pavel II. Na več kot 1160 sredinih avdiencah je sodelovalo več kot 17 600 000 romarjev, ne da bi šteli izredne avdience in dogodke (več kot 8.000.000 samo za sveto leto 2000) Srečal je na milijone ljudi na svojih pastirskih potovanjih po Italiji in svetu. Tudi mnogo predstavnikov oblasti je sprejel na avdiencah: naj omenimo samo 38 uradnih in 738 drugih obiskov državnih vladarjev in 246 srečanj s predsedniki vlad.

Umrl je v Rimu v apostolski palači v soboto 2. aprila 2005 ob 21:37 na predvečer bele nedelje ali nedelje Božjega usmiljenja, ki jo je sam vpeljal. Slovesni pogrebni obred inpogreb v vatikanskih jamah je bil 8. aprila.

Slovesni obred beatifikacije je bil 1. maja 2011; vodil ja je sveti oče Benedikt XVI., njegov neposredni naslednik in dragoceni sodelavec dolga leta kot prefekt Kongregacije za nauk vere.