Beatifikacija dominikanca Giuseppeja Girottija. Postulator izpostavlja njegovo velikodušnost

ITALIJA (sobota, 26. april 2014, RV) – V mestu Alba na severu Italije je bil danes za blaženega razglašen Giuseppe Girotti, dominikanec, ki je umrl kot mučenec v koncentracijskem taborišču Dachau. Papež Frančišek se ga je spomnil preteklo sredo med splošno avdienco, ko je dejal, da njegovo »junaško krščansko pričevanje in mučeništvo lahko v mnogih vzbudita željo, da bi se vse bolj oprijemali Jezusa in evangelija«. Obred beatifikacije je v njegovem rojstnem kraju kot predstavnik svetega očeta vodil kardinal Severino Poletto, upokojeni torinski nadškof. Več o novem blaženem pa je za Radio Vatikan povedal postulator postopka za njegovo beatifikacijo, p. Vito Gomez.

Giuseppe Girotti se je rodil leta 1905 v revni družini. Bil je živahnega značaja in sijajnega uma. Vedno je bil dobrotljiv do tistih, ki so bili zadnji. Svetopisemske študije je opravil v Jeruzalemu in Rimu. Nato je postal docent za Sveto pismo v Torinu. Leta 1939 so ga odstavili in zaradi njegovega antifašističnega delovanja ga je začela nadzirati policija. On pa si je vedno bolj na vse načine prizadeval, da bi pomagal Judom. Tako so ga konec avgusta 1944 aretirali in kmalu zatem deportirali v Dachau. Tam je šest mesecev prenašal poniževanja in trpljenje. 1. aprila 1945 je umrl. Zaradi njegovega ravnanja med holokavstom je bil prištet med 'pravičnike med narodi'. Njegovo življenje, kot poudarja p. Vito Gomez, pa ostaja svetel zgled odpovedi samemu sebi za druge:

»Njegovo poslanstvo se ni izčrpalo 'za katedrom', kajti pater Girotti je imel izjemno družbeno rahločutnost.« Z veseljem in velikodušnostjo je pomagal ubogim, delal je v hospicu v Torinu in si prizadeval za različne dobrodelne dejavnosti. Njegova velikodušnost je bila namenjena zlasti tistim, ki so bili v družbi njegovega časa najbolj potrebni pomoči. To pa je razsežnost pričevanja za evangelij, ki jo danes vedno poudarja tudi papež Frančišek, kot spominja p. Gomez. Ko se je začela druga svetovna vojna, je novi blaženi postal pobudnik in organizator prostrane mreže v podporo Judom. Zanje je iskal varna skrivališča in se trudil, da bi jim priskrbel osebne dokumente ter s tem možnost, da bi odšli iz domovine.

Aretiran je bil prav zaradi tega svojega »človeškega in krščanskega ravnanja«, h kateremu ga je vodila dejavna ljubezen, kot je pogosto pravil sam. Moralno in duhovno moč je še naprej zajemal iz branja in premišljevanja ob Svetem pismu. V koncentracijskem taborišču je moral od jutra do večera delati v vseh vremenskih razmerah. »Tudi na teh postajah osebnega križevega pota se je pater Girotti odlikoval po svoji velikodušnosti v odnosu do drugih jetnikov.« Ko je nato zbolel, so ga odpeljali v ambulanto, kjer se je njegova zemeljska pot verjetno končala zaradi smrtonosne injekcije bencina ali pa je popolnoma opešan umrl zaradi posledic pomanjkanja in nasilja. Njegove zadnje zabeležene besede so bile: »Maranà thà. Pridi, Gospod Jezus.« Njegovi tovariši iz celice so nad njegovo ležišče zapisali: »Sveti Giuseppe Girotti.« P. Gomez pojasnjuje še, da mu je izraelska država priznanje 'pravičnika med narodi' podelila leta 1995. Takrat je bilo po običaju v njegovo čast posajeno tudi drevo v Jeruzalemu.

Audio: