Kdo sta nova svetnika v očeh nekaterih predstavnikov Cerkve?

Vatikanski državni tajnik, kardinal Pietro Parolin, na prvo mesto postavlja njuno prizadevanje za mir: »Malo je tem, pri katerih so papeži v zadnjih 150 letih vztrajali tako kot pri temi miru, kateri so posvetili brezštevilno serijo okrožnic, dokumentov, sporočil, govorov. Vsakdo je to storil v določenih zgodovinskih okoliščinah in v skladu z lastno občutljivostjo, pa vendar vedno z neskončnim in neukrotljivim hrepenenjem človeškega srca.« Kardinal Janeza XXIII. opredeli kot »dobrega in ponižnega duhovnika z veliko svetostjo«, Janeza Pavla II. pa kot »velikega misijonarja«. Prvi je posredoval v raketni krizi na Kubi in odločno pozval k miru v odmevni okrožnici Mir na zemlji. Tudi drugi bodoči sveti papež je veliko napisal v prid miru. Poleg tega pa se je osebno, kadar mu je to le bilo dopuščeno, odpravil v kraje, ki so jih prizadele vojne.

Kardinal, ki je zvečer, 2. aprila pred devetimi leti, na Trgu sv. Petra svetu naznanil, da se je papež Janez Pavel II. po dolgi bolezni vrnil v Očetovo hišo, je bil Leonardo Sandri. Takratni namestnik vatikanskega državnega tajnika in aktualni prefekt Kongregacije za vzhodne Cerkve se tistega dogodka spominja z veliko ganjenostjo: »Počutim se nevrednega in predaleč, da bi lahko bil v tistem trenutku orodje nekoga, ki je bil pravi evangelizator; človek miru; človek mogočnega notranjega življenja, ki je bilo osnova vseh njegovih dejavnosti; oseba, ki je vse svoje poslanstvo živela z veliko strogostjo in velikim uboštvom.« Sposoben je bil stopiti v kontakt z vsakomer. Bog ga je obdaril z bogato človeškostjo in darovi Svetega Duha.

Janez XXIII. je svet, ker se je »popolnoma izročil Božji volji«. Tako je prepričan Marco Roncalli, njegov pranečak in pisatelj, med drugim avtor biografije bodočega novega svetnika. Svetost predpostavlja voljnost za Duha in dopuščanje, da te Bog oblikuje; predpostavlja željo, da bi svetost iskali kot cilj, ki je možen in niti ne tako zelo oddaljen: »Prepustiti se Božji volji pomeni, da ti Bog nato omogoči, da dosežeš te cilje.« Istočasna kanonizacija dveh velikih papežev pa po Roncallijevem mnenju kaže tudi, da se svetost lahko doseže preko zelo različnih poti, čeprav vedno nedvomno v zvestobi evangeliju.

Kardinal Angelo Comastri, papežev vikar za Vatikan, pri Janezu Pavlu II. izpostavlja njegovo predanost Devici Mariji. Ta je zaznamovala obdobje okoli atentata nanj in zadnje trenutke pred smrtjo. Janez Pavel II. je razumel, da ga Marija vodi k Jezusu. Comastri se spominja, da je med svojim prvim srečanjem z bodočim svetnikom, le-tega vprašal, če ga po atentatu ni bilo strah vrniti se na Trg sv. Petra. Papež mu je odgovoril, da se seveda je bal, a zraven je dodal: »Toda pogumni niso tisti, ki jih ni strah, ampak tisti, ki gredo naprej s svojim poslanstvom, četudi jih je strah.« Zadnjič je Comastri Janeza Pavla II. srečal dan pred njegovo smrtjo, ko je prišel po njegov blagoslov. S tistega srečanja mu ostaja predvsem njegov pogled: njegove oči so bile jasne, bistre. Ta vedrina, kot je prepričan kardinal, je izhajala iz gotovosti Janeza Pavla II., da gre naproti Gospodu in da mu je daroval vse svoje življenje. Bil je papež, ki si ga bomo zapomnili po pričevanju vere in velikem pogumu v veri.

Dobrota in molitev: to sta dva vidika, ki ju pri obeh novih svetnikih poudarja kardinal Giovanni Battista Re, nekdanji prefekt Kongregacije za škofe. Pravi, da gre za dva papeža, ki sta ostala v srcih ljudi, ki sta odprla nova obzorja na cerkveni poti in ki sta zaznamovala zgodovino sveta. Po izvoru in formaciji sta se med seboj zelo razlikovala, a po plemenitosti duha in izjemni duhovnosti ter razumnosti sta si bila enaka. Pri Janezu Pavlu II. zelo nagovarja »intenzivnost njegove molitve«. Papež Janez XXIII. pa je ljudi, velike in majhne, posebej osvojil s svojo dobroto. Ta se je izražala preko spontanih in ganljivih gest naklonjenosti, kot se je zgodilo na večer začetka drugega vatikanskega koncila, ko je zbranim ljudem na Trgu sv. Petra dejal, naj se vrnejo domov, pobožajo svoje otroke in jim rečejo, da je to od papeža. Poleg tega sta njegovo dobroto spremljali še »modrost in zdrava pamet«. Imel pa je tudi vesel, veder in optimističen značaj, ki je izhajal iz nenehnega učenja v šoli evangelija. Kot dodaja kardinal Re je bil način bivanja Janeza XXIII. »sad globokega molitvenega življenja in prizadevanja, da samega sebe izboljša«. Prepričan je bil, da je v vsakem človeku nekaj dobrega. Tako ni globoko zaupal samo v Boga, ampak tudi v ljudi. Bil je »graditelj mostov«. Tudi drugi vatikanski koncil je navsezadnje kot most, ki vodi k modernemu svetu.

Audio: