Afrika: 'dobri papež' ter 'beli in afriški papež'

V preteklih tednih priprav na kanonizacijo smo se že zaustavili ob odnosu obeh bodočih svetnikov do Latinske Amerike, celine, s katere prihaja sedanji papež Frančišek. Danes se bomo dotaknili vprašanja, kakšne so bile povezave z afriško celino med Janezom XXIII. ali »dobrim papežem« in Janezom Pavlom II., »belim in afriškim papežem«, kot so ga radi imenovali Afričani.

Janez XXIII.
Slovesnosti to nedeljo se bo udeležilo mnogo romarjev iz Afrike. Janeza XXIII., katerega pontifikat je trajal med leti 1958 in 1963, se na tej celini spominjajo predvsem po tem, da je bil prvi papež, ki je umestil afriškega kardinala. To je bil Laurean Rugambwa iz Tanzanije, ki se je odlikoval kot pragmatičen, ljubezniv in pozoren pastir. Prizadeval si je za edinost v svoji državi in na celi celini ter s svojim delovanjem postal simbol upanja v afriški Cerkvi. Kardinal je na željo Janeza XXIII. postal leta 1960. Do njegovega imenovanja je prišlo v obdobju, ko se je večina afriških držav borila za neodvisnost. Dogodek je bil zato razumljen tudi kot priznanje in ozaveščanje avtohtone afriške navzočnosti v vesoljni Cerkvi. Ko se je leta 1962 začel drugi vatikanski koncil, je kardinal Rugambwa postal oporna točka za afriške škofe in škofe, ki so bili misijonarji v Afriki in so bili takrat še v večini.

Janez Pavel II.
V šestindvajsetih letih pontifikata Janeza Pavla II. se je cerkvena demografija spremenila kot nikoli prej do tistega trenutka. Svetovno katoliško prebivalstvo je naraslo na okoli 43 odstotkov. Leta 1978 je bilo 757 milijonov, leta 2003 pa že več kot milijarda vernikov po vsem svetu. Najpomenljivejše pa so bile spremembe prav v Afriki. Število afriških katoličanov je naraslo s 55 na kar 144 milijonov. Vedno več je bilo tudi duhovniških poklicev. Število škofijskih duhovnikov na celini se je v času pontifikata Janeza Pavla II. potrojilo.

Razvoj Cerkve v Afriki je bil v veliki meri odvisen od pozornosti, ki ji jo je namenil papež s svojimi številnimi obiski. Le-teh je bilo štirinajst. Med potovanji se je zaustavil v 42 od 57 afriških držav. Ljudi je nagovarjal s svojimi gestami, sporočili in naklonjenostjo. Obračal se je na semeniščnike, duhovnike in redovnike, laike, diplomate in državne voditelje. Spodbujal je inkulturacijo. Lokalnim Cerkvam je polagal na srce, da bi začenjale postopke za beatifikacijo domačih svetnikov. Soočal se je z vprašanji, kot so korupcija, apartheid in diktatura. Vabil je k novi evangelizaciji in krščanske družine spodbujal, da bi živele v soglasju. Širil je solidarnost. Mladim je govoril, da so oni upanje afriške prihodnosti. Želel si je Afrike, ki bi bila zmožna živeti v pravičnosti in miru.

Janez Pavel II. ni tudi nikdar skrival svojega veselja zaradi nenehne rasti Cerkve v afriških državah. Nigerijskim škofom je med obiskom leta 1998 na primer dejal: »To je znamenje vitalnosti in naraščajoče zrelosti te lokalne Cerkve.« Janez Pavel II. je sklical tudi prvo posebno škofovsko sinodo za Afriko. Takrat je bilo prvič v baziliki sv. Petra v Vatikanu mogoče slišati zvok afriškega bobna. Tista sinoda je bila sicer priložnost, da bi pogledali na izzive in predvsem na prilike za utrjevanje vere na celini, kjer se je krščanstvo tako naglo širilo. Obenem pa je bila še priložnost, da bi preostali svet spoznal neizmeren vpliv, ki ga je takratni pontifikat imel v Afriki.

V tistem obdobju se je širila tudi afriška navzočnost v Vatikanu. Kardinal Bernardin Gantin iz Benina je bil dekan kardinalskega zbora, kardinal Francis Arinze iz Nigerije prefekt enega vatikanskih dikasterijev, na drugem dikasteriju je deloval tudi nadškof Robert Sarah iz Gvineje, v kuriji pa je bilo prisotnih še več afriških duhovnikov. Jasno je bilo, da Janez Pavel II. želi, da so Afričani del središča cerkvene administracije.

Njegov vpliv se je razširil kot nenadzorovan ogenj. V podeželskih skupnostih po celotni celini obstaja cela generacija mladih kristjanov, ki so bili poimenovani po njem. Prav mnogi izmed le-teh so postali duhovniki. Njihove starše sta pričevanje tega velikega papeža in njegova ljubezen do Afrike tako zelo prevzela, da so svojim otrokom želeli dati ime Janez Pavel. Njegovo ime poleg tega nosi tudi množica zdravstvenih ustanov, socialnih služb in pastoralnih ter duhovnih centrov. Njegove sledi so ostale vidne na vsakem kotičku afriške celine.

Audio: