SVETA DEŽELA (petek, 18. april 2014, RV) – Tradicija je, da Cerkev vsako leto
na veliki petek nabirko nameni Sveti deželi. Le-ta ohranja močno vez med kristjani
po svetu in svetimi kraji. Sredstva, zbrana po posameznih župnijah, so posredovana
Kustodiji Svete dežele, ki jih nato vloži v vzdrževanje teh krajev ali jih nameni
za lokalne kristjane. Kardinal Leonardo Sandri, prefekt Kongregacije za vzhodne
Cerkve, pojasnjuje, da je ta nabirka še danes poglavitni vir za preživetje kristjanov
v Sveti deželi.
V pogovoru za vatikanski časopis L'Osservatore Romano
nadalje pravi, da je prvo, kar potrebuje Bližnji vzhod in cel svet, mir. In prav Sveta
dežela je kljub težkemu davku, ki ga plačujejo kristjani, poklicana biti »jedro
srečanja in miru med Bogom in človeštvom«. Nabirka na veliki petek je tako
med najpomenljivejšimi izrazi papeževe skrbi do tamkajšnje Cerkve. Gre za neke vrste
izmenjavo, kot pravi Sandri. Medsebojno si izmenjamo predvsem molitev in dediščino
spominov. Naše poslanstvo je namreč skupno in iz njega prejemamo odmev prvega evangeljskega
oznanila. Papež Frančišek sam je med avdienco za Kongregacijo za vzhodne Cerkve novembra
lani poudaril, da ima vsak katoličan dolg hvaležnosti v odnosu do krščanskih skupnosti,
ki živijo v Jezusovih krajih. Pri njih so namreč naši izvori.
Na vprašanje,
zakaj nabirka za Sveto deželo poteka ravno na veliki petek, kardinal Sandri odgovarja,
da je to dan Jezusovega molka. Danes se spominjamo celotnosti daru. Veliki petek je
dan, ko se razglaša: »Dopolnjeno je.« In če se je dopolnilo, lahko govori le
ljubezen v svoji polnosti.
Prefekt Kongregacije za vzhodne Cerkve nato spominja
na vse žrtve vojne na Bližnjem vzhodu. Na ubite ali ugrabljene duhovnike. Najbolj
zaskrbljujoča je situacija v Siriji. Treba bi bilo poskusiti narediti čisto vse, da
bi bile človekove pravice zaščitene, vključno z versko svobodo. Pobude, namenjene
pomoči Siriji, so številne in prihajajo od vsepovsod. Tudi Kongregacija za vzhodne
Cerkve je navezala stik z apostolsko nunciaturo v Damasku, da bi posebej za veliko
noč zagotovila bližino vsem katoličanom. Osebno pomagajo škofom, duhovnikom, redovnikom
in redovnicam, saj dan za dnem odpirajo najprej svoja srca in zatem vrata cerkva in
pastoralnih ustanov ter odgovarjajo na potrebe vseh, brez razlike. Vatikanski dikasterij
tako posreduje s pomočjo apostolskih nuncijev, preko katerih ljubezen vesoljne Cerkve
doseže trpeče brate in sestre na Bližnjem vzhodu.
Sveto deželo, ki se je na
poseben način spominjamo danes, bo kmalu obiskal tudi papež Frančišek. Kardinal Sandri,
ki bo papeža spremljal na tem potovanju, pravi, da bo to »ekumensko romanje«.
Kot je znano, bo zaznamovalo 50. obletnico »objema med Pavlom VI. in Atenagoro«,
to je med »Rimom in Konstantinoplom«. Pomen tistega dogodka je bil edinstven,
tudi za usodo svetovnega miru. Enako bi se lahko zgodilo tudi s ponovnim srečanjem,
tokrat med Frančiškom in Bartolomejem. Da prav to apostolsko potovanje, ki bo na vrsti
čez en mesec, daje poseben pomen današnji nabirki, meni tudi p. Pierbattista Pizzaballa,
kustos Svete dežele. Tako eno kot drugo želi biti podpora krščanski navzočnosti v
tistih krajih.
P. Pizzaballa je za Radio Vatikan natančneje pojasnil, da je
del sredstev nabirke namenjen ustvarjanju novih delovnih mest, obnovi starih krščanskih
hiš, zlasti v Jeruzalemu, ali šol na območjih Betlehema in Jerihe. En del pa bo namenjen
tudi kristjanom v Siriji. Veliko jih namreč odhaja iz tistih krajev, da bi našli boljše
življenjske pogoje na Zahodu. Nabirka zato pomaga, da bi ustvarili primerne pogoje
in bi kristjani lahko ostali v regiji.
Letošnja velika noč, ko se Sveta dežela
pripravlja na papežev obisk, se ujema tako za katoliško kot pravoslavno Cerkev. Z
duhovnega in verskega vidika je to zelo lepo, kot pravi p. Pizzaballa, obenem pa je
v Jeruzalemu tudi bolj zapleteno, saj obhajanja za vse vernike seveda potekajo na
istih krajih. Te dni je mesto polno romarjev. Med njimi letos prevladujejo tisti,
ki prihajajo iz Latinske Amerike, Rusije in tudi Azije. Nazadnje kustos poudarja še,
da imajo usmiljenje, odpuščanje in dialog, o katerih govori papež Frančišek, v Sveti
deželi poseben, zelo konkreten in otipljiv pomen. Opozarjajo na politično napetost,
na mir, ki še vedno ni dosežen, na trpljenje. Te vrednote so opomin za vse kristjane,
da bi jih s svojim pričevanjem naredili »konkretne in otipljive«.