Papež med splošno avdienco o Kristusovem popolnem izničenju: Bog poseže v najtemnejši
trenutek
VATIKAN (sreda, 16. april 2014, RV) – »Vzemimo v roke križ, ga poljubimo
in recimo: 'Hvala, Jezus. Hvala, Gospod.'« Tako se je glasila spodbuda papeža
Frančiška med današnjo splošno avdienco, med katero je govoril o Jezusovem trpljenju
in smrti ter o Bogu, ki zmaguje v porazu. Na sredini velikonočnega tedna nam liturgija
govori o Judovem izdajstvu, je papež začel katehezo. Juda je šel k velikim duhovnikom
in se pogajal, da bi jim izročil svojega Učitelja. Jezus ima v tem trenutku svojo
ceno. Ta dramatični prizor zaznamuje začetek Kristusovega trpljenja, boleče poti,
ki jo izbere v absolutni svobodi. Sam jasno pravi: »Jaz dam svoje življenje … Nihče
mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam,
da ga spet prejmem« (Jn 10,17-18). Z izdajstvom se začne pot ponižanja in izničenja,
ki jo Jezus prehodi do konca.
V Jezusovem trpljenju je trpljenje vsega človeštva Popolno
ponižanje Jezus doseže s smrtjo na križu, je nadaljeval papež. Gre za najhujšo obliko
smrti, ki je bila namenjena samo sužnjem in zločincem. Jezusa so imeli za preroka,
a umrl je kot zločinec. »Ko gledamo Jezusa v njegovem trpljenju, vidimo kot v ogledalu
tudi trpljenje vsega človeštva in najdemo božji odgovor na skrivnost zla, bolečine
in trpljenja.« Velikokrat doživljamo grozo ob zlu in bolečini, ki nas obkrožata
in se sprašujemo, zakaj Bog to dopušča. Za nas je globoka rana videti trpljenje in
smrt, predvsem najbolj nedolžnih. Ko vidimo trpeti otroke, je to rana v srcu. Je skrivnost
zla, je pripomnil papež in povabil, naj v tem tednu gledamo Križanega, poljubljamo
njegove rane, saj je nase vzel vse človeško trpljenje.
Bog zmaguje v porazu Pričakujemo,
da bo Bog v svoji vsemogočnosti premagal krivico, zlo, greh in trpljenje s sijajno
nebeško zmago. A Bog nam pokaže na ponižno zmago, ki se iz človeškega vidika zdi kot
poraz. Lahko rečemo, da Bog zmaguje ravno v porazu. »Božji Sin se namreč na križu
pokaže kot poražen človek: trpi, izdan je, zasramovan in na koncu umre. Jezus dovoli,
da se zlo znese nad njim, in ga vzame nase, da bi ga premagal. Njegovo trpljenje ni
spodrsljaj. Njegova smrt – tista smrt – je bila zapisana.« Papež Frančišek
je dodal, da glede tega nimamo prave razlage, gre za presenetljivo skrivnost, skrivnost
velike ponižnosti Boga. »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega
Sina« (Jn 3,16). Sveti oče je povabil, naj več premišljujemo o Jezusovem trpljenju
ter si priznamo, da je to storil zame. Tudi če bi jaz bil edina oseba na svetu, bi
Jezus sprejel to trpljenje, sprejel bi ga zame.
Noč je najtemnejša tik preden
se začne jutro Ko se zdi, da je vse izgubljeno, ko ni več nikogar, kajti »udarili
bodo pastirja, vse ovce črede pa se bodo razkropile« (Mt 26,31),
takrat posreduje Bog z močjo vstajenja. »Jezusovo vstajenje ni srečen konec lepe
pravljice, ni happy end nekega filma, ampak je poseg Boga Očeta, kjer se lomi človeško
upanje.« V trenutku, ko se zdi vse izgubljeno, v trenutku bolečine, ko človek
želi sestopiti s križa, takrat je trenutek, ki je najbližji vstajenju. Noč je najtemnejša
tik preden se začne jutro, preden se začne svetloba. V najtemnejšem trenutku poseže
Bog, je pojasnjeval papež.
Poljubimo križ in recimo: 'Hvala, Jezus. Hvala
Gospod.' Jezus, ki je izbral hojo po tej poti, nas kliče, da mu sledimo po
isti poti ponižanja. »Ko v določenih trenutkih življenja ne najdemo izhoda iz naših
težav, ko se pogrezamo v najtemnejšo noč, je to trenutek našega popolnega
ponižanja in izničenja, je ura, ko doživljamo, da smo krhki in grešniki. In
ravno v tem trenutku ne smemo zamaskirati našega poraza, ampak se zaupno odpreti za
upanje v Boga, kot je to storil Jezus.« Papež Frančišek je katehezo sklenil s
povabilom, naj v tem tednu vzamemo v roke križ in ga mnogokrat poljubimo ter rečemo:
'Hvala, Jezus. Hvala, Gospod.'