Papež Frančišek med današnjo mašo: Hudič obstaja tudi v 21. stoletju. Njegova skušnjava raste, okuži, se upraviči

VATIKAN (petek, 11. april 2014, RV) – Naučimo se iz evangelija, kako se boriti proti skušnjavam hudiča. Tako je papež Frančišek spodbudil danes zjutraj med mašo, ki jo je daroval v kapeli Doma sv. Marte. Med homilijo je tudi poudaril, da smo vsi skušani, saj hudič noče naše svetosti. Krščansko življenje je tako prav boj proti zlu.

Jezusovo življenje je bilo boj. Prišel je, da bi premagal zlo, da bi premagal vladarja tega sveta, da bi premagal hudiča. S tem bojem se mora soočiti vsak kristjan. Hudič je Jezusa skušal velikokrat. Jezus je v svojem življenju doživljal tako skušnjave kot tudi preganjanja. Papež je tako opozoril, da moramo kristjani, ki želimo hoditi za Jezusom, to resnico dobro poznati: »Tudi mi smo skušani, tudi mi smo objekt hudičevega napada, kajti duh zla noče naše svetosti, noče krščanskega pričevanja, noče, da smo Jezusovi učenci.« Skušnjava hudiča ima tri značilnosti, ki jih moramo poznati, da ne bi padli v past. »Kaj naredi hudič, da bi nas oddaljil od Jezusove poti? Skušnjava se začne lahno, nato raste, narašča. Potem, ko raste, okuži drugega, prenese se na drugega, poskuša biti skupnostna. In na koncu, da bi pomirila dušo, se upraviči. Raste, okuži, se upraviči.«

Prva Jezusova skušnjava, kot je nadaljeval papež Frančišek, se zdi skoraj kot »zapeljevanje«. Hudič Jezusu pravi, naj se vrže s templja, saj bodo tako vsi rekli, da je Mesija. Enako je storil tudi z Adamom in Evo. To je zapeljevanje. Hudič govori, kot da bi bil »duhovni učitelj«. Ko je skušnjava zavrnjena, začne rasti in se vrne močnejša. O tem je govoril tudi Jezus v Lukovem evangeliju, je spomnil papež. Ko je hudič zavrnjen, začne krožiti, si poišče tovariše in se s to tolpo nato vrne. Raste tako, da vključi druge. Ko je Jezus učil v sinagogi, so njegovi sovražniki takoj nasprotovali, da je le Jožefov in Marijin sin, tesar, da ni nikoli hodil na univerzo, da ni študiral. Takrat, je pripomnil papež, je skušnjava vpletla vse, da so se obrnili proti Jezusu. In vrhunec njenega upravičenja so bile duhovnikove besede, da je bolje, če en človek umre in se tako reši ljudstvo.

»Imamo skušnjavo, ki raste; raste in okuži druge. Pomislimo na primer na obrekovanje.« Ko nekoliko zavidam neki drugi osebi, je ta zavist sprva le znotraj mene. Nato jo moram z nekom deliti in grem k nekomu ter mu rečem: »Si ti videl tisto osebo?« Poskuša rasti in okuži drugega. Ter nato še tretjega. »To je mehanizem obrekovanja in mi vsi smo bili skušani, da bi obrekovali. Morda kdo od vas ne, če je svetnik, a tudi jaz sem bil skušan, da bi obrekoval! To je vsakdanja skušnjava. A začne se tako, blago.« Bodimo pozorni, je zatem opozoril papež Frančišek, kadar v srcu začutimo nekaj, kar se bo končalo tako, da bo uničilo druge. Bodimo pozorni, kajti če tega ne bomo pravočasno ustavili, bo zrastlo in okužilo. Iz kapljic vode bo nastalo morje, ki nas bo pripeljalo le do tega, da bomo začeli upravičevati zlo. Tako kot so se upravičili tisti v sinagogi, ki so trdili, da je bolje, če en človek umre za celo ljudstvo.

»Vsi smo skušani, kajti zakon duhovnega življenja, naše krščansko življenje je boj. Je boj. Zakaj vladar tega sveta – hudič – noče naše svetosti, noče, da bi hodili za Kristusom. Morda kdo od vas lahko reče: 'Toda, pater, kako ste staromodni! Govoriti o hudiču v 21. stoletju!'« S tem opozorilom je papež Frančišek homilijo sklenil: »Ampak, pazite, ker hudič je! Hudič obstaja! Tudi v 21. stoletju! Ne smemo biti naivni. Moramo se naučiti iz evangelija, kako se proti njemu boriti.«

Audio: