Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za cvetno nedeljo
Mt 21,1-11 Mesijanski vhod v Jeruzalem Ko so se približali
Jeruzalemu in prišli do Bétfage ob Oljski gori, je Jezus poslal dva učenca in jima
naročil: »Pojdita v vas, ki je pred vama, in takoj bosta našla privezano oslico in
oslička pri njej. Odvežita ju in pripeljita k meni! Če vama kdo kar reče, recita:
'Gospod ju potrebuje'; in ju bo takoj poslal nazaj.'« To pa se je zgodilo, da se je
izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi:
Povejte sionski
hčeri: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak, jezdi na oslici in
na osličku, mladiču vprežne živali.
Učenca sta šla in storila, kar
jima je Jezus naročil. Pripeljala sta oslico in oslička, položila nanju plašča in
Jezus je sédel gor. Zelo veliko ljudi iz množice je razgrnilo na pot svoje plašče,
drugi pa so lomili veje z dreves in jih razgrinjali na pot. In množice, ki so šle
pred njim in za njim, so vzklikale:
»Hozána Davidovemu sinu!
Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!«
Ko je prišel v Jeruzalem, se je vse mesto zganilo in so govorilo: »Kdo
je to?« Množice pa so odgovarjale: »To je prerok, Jezus iz Nazareta v Galileji.«
Razlaga
cerkvenih očetov Sveti Janez Krizostom pravi: »Dogodki ob zmagovitem
vhodu v Jeruzalem, bi se lahko zgodili tudi že prej, pa se niso, ker je sedaj pravi
trenutek. Ob tem si hitro sledijo številni čudeži in se začnejo izpolnjevati
mnoge prerokbe«. Sveti Hilarij iz Poitiersa o Jezusovem naročilu dvema učencema
pravi: »To, da je Jezus poslal dva učenca ven iz Jeruzalema ima globlji duhovni
pomen«. Jezus ju namreč po Hilarijevem mnenju pošilja osvoboditi pogane,
ki so zaprti in v to prisiljeni zaradi zmote. Neznani avtor razloži pomen polaganja
plaščev: »Plašči položeni na oslico in oslička so božanski nauki ter duhovna milost.
Kakor namreč plašč pokrije sram zaradi nagote, tako slabosti mesa pokrije milost«.
Severij iz Antiohije pa pravi: »Kralj je krotak. Palmovi listi pa so znamenje zmage«.
Misli
Benedikta XVI. Jezus napotil za velikonočne praznike kot romar v Jeruzalem.
Je na poti proti templju v Sveto mesto, v tisti kraj, ki je Izraelu na poseben način
zagotavljal, da je Bog blizu svojemu ljudstvu. Je na poti proti skupnemu praznovanju
velike noči, spominu osvoboditve iz Egipta in znamenju upanja dokončne osvoboditve.
Jezus ve, da ga čaka nova velika noč in da bo on namesto zaklanih jagnjet daroval
samega sebe na križu. Ve, da se bo v skrivnostnem daru kruha in vina, daroval svojim
za vedno ter odprl vrata na novo pot osvoboditve in občestva z živim Bogom. Saj je
na poti do višave križa, do trenutka ljubezni, ki se bo darovala. Zadnji cilj njegovega
romanja pa je višava Boga samega, v katero želi povzdigniti človeško bitje.
Med
vhodom v Jeruzalem je ljudstvo pozdravljalo Jezusa kot Davidovega sina z besedami
romarskega psalma 118 (117): »Hozána Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja
v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!« (Mt 21,9).
Današnja procesija,
ki ponavzoča Jezusov vhod v Jeruzalem je podoba nečesa globljega, saj smo tudi mi
z Jezusom na romanju proti višavi. Na tem romanju se večkrat sprašujemo če bomo zmogli,
saj nas teža greha in omejenosti vleče navzdol. Človek se nahaja med tema dvema težnostnima
silama, zato je vse odvisno od bega pred silo težnosti zla, da se lahko svobodno pustimo
pritegniti težnostni sili Boga, ki nas napravlja resnične, nas povdigne ter nam podarja
resnično svobodo. Po bogoslužju Božje besede, na začetku evharistične molitve med
katero Gospod stopi med nas, nas Cerkev povabi: 'Sursum corda – kvišku srca!'...
To srce mora biti povzdignjeno. Vendar znova, mi sami smo preslabotni, da bi povdignili
naše srce do Božjih višav. Bog sam nas mora potegniti k sebi v višave, ravno zaradi
tega je to Kristus povzdignil na križ. On se je spustil v skrajno dno človeškega bivanja,
da bi nas potegnil v višave k sebi, k živemu Bogu. On se je ponižal, kakor pravi današnje
drugo berilo. Samo tako je lahko premagal naš napuh. Božja ponižnost je skrajni izraz
njegove ljubezni. Ravno ta ponižna ljubezen nas potegne v višave.