Leto za letom evangeljski odlomek cvetne nedelje pripoveduje o Jezusovem vhodu v Jeruzalem.
Skupaj s svojimi učenci ter naraščajočo množico romarjev se je povzpel iz Galilejske
ravnine v Sveto mesto. Kakor stopnice pri tem vzponu so nam evangelisti posredovali
tri Jezusova naznanila trpljenja ter s tem istočasno pokazali, kako se med tem romanjem
dogaja tudi notranje vzpenjanje. Jezus je na poti k templju, k kraju, kjer je Bog,
kakor pravi 5 Mojzesova knjiga, želel, da bo tam prebivalo njegovo ime (prim. 5Mz
12,11; 14,23). Bog, ki je ustvaril nebo in zemljo, si je dal ime, s katerim ga je
mogoče klicati, še več, se ga je mogoče dotikati. Vsak kraj je zanj premajhen, a kljub
temu in ravno za to, si on sam izbere kraj in ime, da je lahko tam On osebno kot pravi
Bog, češčen kot Bog med nami. Iz pripovedi o dvanajstletnem Jezusu vemo, da je imel
rad tempelj kot hišo svojega Očeta, kot domačo hišo. Sedaj je ponovno prišel v ta
tempelj, toda njegova pot gre naprej, saj je zadnji cilj njegovega vzpona križ. To
je vzpon, ki ga pismo Hebrejcem opisuje kot vzpon do šotora, ki ni narejen s človeškimi
rokami, vse do Božjega obličja. Vzpon do Božjega obličja gre preko križa. To je vzpon
do »ljubezni do konca« (prim. Jn 13,1), ki je resnična gora Boga, dokončen
kraj stika med Bogom in človekom.
Med vhodom v Jeruzalem je ljudstvo pozdravljalo
Jezusa kot Davidovega sina z besedami romarskega psalma 118 (117): »Hozána Davidovemu
sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!« (Mt 21,9).
Zatem je prišel v tempelj. Toda tam, kjer naj bi bil kraj srečanja Boga in človeka,
je našel prodajalce živali in menjalce denarja, ki so svojim kupčevanjem zasedli ta
kraj molitve. To bi lahko počeli kje drugje, saj je bil ta prostor, ki so ga zasedli
namenjen za nekaj drugega. Bil je dvorišče za pogane. Izraelov Bog, je bil namreč
edini Bog vseh ljudstev. Četudi pogani niso vstopali, če tako rečemo, v Razodetje,
pa so se lahko na dvorišču vere v molitvi prebližali edinemu Bogu. Izraelov Bog, Bog
vseh ljudi, je namreč vedno pričakoval njihovo molitev, njihovo iskanje, njihovo klicanje
svojega imena. Namesto tega pa je bil sedaj ta kraj kraj prekupčevanja in korupcije.
»Slo po čim večjem imetju, ki je toliko kot malikovanje«, pravi o tem Pismo
Kološanom (Kol 3,5). S tem malikovanjem se je Jezus srečal na tem kraju ter izrekel
besede preroka Izaija: »Moja hiša naj se imenuje hiša molitve« (prim. Iz 56,7)
ter preroka Jeremija: »Vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo« (prim. Jer
7,11). Proti redu, ki so ga napačno razlagali, je Jezus s svojim preroškim dejanjem
branil tisti pravi red, ki se nahaja v knjigi Postave in Prerokih.
Ob vsem
tem je prav, da se zamislimo tudi mi kristjani. Je naša vera tako čista in odprta,
da lahko ob njej 'pogani', torej osebe, ki iščejo ter se sprašujejo, zaslutijo
luč edinega Boga ter se tako pridružijo na dvorišču vere naši molitvi in tako s svojimi
vprašanji postanejo morda tudi oni Njegovi častilci.
Jezus se je napotil za
velikonočne praznike kot romar v Jeruzalem, je na poti proti templju v Sveto mesto,
v tisti kraj, ki je Izraelu na poseben način zagotavljal, da je Bog blizu svojemu
ljudstvu. Je na poti proti skupnemu praznovanju velike noči, spominu osvoboditve iz
Egipta in znamenju upanja dokončne osvoboditve. Jezus ve, da ga čaka nova velika noč
in da bo on namesto zaklanih jagnjet daroval samega sebe na križu. Ve, da se bo v
skrivnostnem daru kruha in vina, daroval svojim za vedno ter odprl vrata na novo pot
osvoboditve in občestva z živim Bogom. Saj je na poti do višave križa, do trenutka
ljubezni, ki se bo darovala. Zadnji cilj njegovega romanja pa je višava Boga samega,
v katero želi povzdigniti človeško bitje.
Današnja procesija pred sveto mašo
je podoba nečesa globljega, saj smo tudi mi z Jezusom na romanju proti višavi. Na
tem romanju se večkrat sprašujemo če bomo zmogli, saj nas teža greha in omejenosti
vleče navzdol. Cerkveni očetje pravijo, da človek stoji med dvema težnostnima poljema.
Sila težnosti vleče človeka navzdol, v sebičnost, v laž in v zlo. Ta sila nas poniža
ter nas oddalji od Božje bližine. Od zgoraj pa je sila težnosti Božje ljubezni. Biti
ljubljeni od Boga ter naš odgovor ljubezni nas potegneta v višave. Človek se nahaja
med tema dvema težnostnima silama, zato je vse odvisno od bega pred silo težnosti
zla, da se lahko svobodno pustimo pritegniti težnostni sili Boga, ki nas napravlja
resnične, nas povdigne ter nam podarja resnično svobodo. Po bogoslužju Božje besede,
na začetku evharistične molitve med katero Gospod stopi med nas, nas Cerkev povabi:
'Sursum corda – kvišku srca!'... To srce mora biti povzdignjeno. Vendar znova,
mi sami smo preslabotni, da bi povdignili naše srce do Božjih višav. Tega nikakor
ne zmoremo. Ravno napuh, ki nam pravi, da bomo zmogli sami, nas vleče navzdol ter
nas oddaljuje od Boga. Bog sam nas mora potegniti k sebi v višave, ravno zaradi tega
je to Kristus povzdignil na križ. On se je spustil v skrajno dno človeškega bivanja,
da bi nas potegnil v višave k sebi, k živemu Bogu. On se je ponižal, kakor pravi današnje
drugo berilo. Samo tako je lahko premagal naš napuh. Božja ponižnost je skrajni izraz
njegove ljubezni. Ravno ta ponižna ljubezen nas potegne v višave.
Mi smo z
Gospodom na romanju v višave. Iščemo čistost srca in nedolžnost rok, iščemo resnico,
iščemo Božje obličje. Razkrijmo Gospodu našo željo, da bi postali pravični ter ga
prosimo: »Ti nas potegni v višave! Očisti nas! Stori, da bodo tudi za nas veljale
besede psalma, ki smo ga peli med procesijo, da bomo pripadali tistemu rodu, ki išče
Boga, 'ki išče tvoje obličje, obličje Jakobovega Boga'« (Ps 24,6). Amen.