P. Cantalamessa imel zadnjo postno pridigo: Sv. Gregor Veliki in branje Svetega
pisma
VATIKAN (petek, 11. april 2014, RV) – Papež in člani rimske kurije so danes
dopoldne poslušali zadnjo postno pridigo p. Raniera Cantalamesse. Posvečena je bila
cerkvenemu učitelju sv. Gregorju Velikemu in »duhovni inteligenci« pri branju
in razumevanju svetih spisov. Cerkveni očetje, kot je dejal papeški pridigar, nam
lahko pomagajo prenoviti neomadeževanost poslušanja, svežino in svobodo v približevanju
Svetemu pismu ter nam omogočijo doživeti božjo moč, ki veje iz njega.
Cerkveni
očetje pri branju Biblije nadaljujejo v smeri, ki so jo začeli Jezus in apostoli.
Radikalna zavrnitev eksegeze cerkvenih očetov bi zatorej pomenila zavrnitev eksegeze
samega Jezusa in apostolov. Jezus učencema na poti v Emavs pojasnil vse, kar je v
Pismih bilo zapisano o njem; veliko dejanj je storil zato, da bi se izpolnila Pisma;
tudi prva učenca o Jezusu pravita, da sta našla njega, o katerem so pisali Mojzes
in preroki. Z Jezusom pride do nove reinterpretacije vsega: oseb, dogodkov, ustanov,
zakonov, templja, žrtev, duhovništva, je pojasnil p. Cantalamessa. Kristus, ki je
luč sveta, je tudi luč Svetega pisma. Vse je ostalo, a nič, kot je bilo prej. Prišlo
je do trenutka, ki je povezal in obenem ločil oba testamenta in obe zavezi. Apostoli
so branje Pisem prenesli na Jezusovo življenje in tudi na Cerkev. Vse, kar je bilo
napisano v Eksodusu, je bilo napisano za Cerkev. Ko od Nove zaveze preidemo na čas
Cerkve, opazimo dve različni vrsti uporabe te »nove inteligence« pri branju
Svetega pisma: apologetska in teološko-duhovna. Prva je namenjena dialogu z zunanjim
svetom, druga pa z izgradnjo skupnosti. Papeški pridigar je v nadaljevanju pojasnil,
da je največji prispevek latinskih cerkvenih očetov bil v »sistematizaciji ogromnega
eksegetskega materiala, ki se je nabral v Cerkvi«. To delo je začel sv. Avguštin,
končal pa ga je sv. Gregor Veliki. Slednji je pri razlagi svetopisemskih besedil ločil
štiri različne pristope: literarno-zgodovinski, alegorični, moralni in eshatološki
pristop.
Sv. Gregor Veliki in cerkveni očetje na splošno so Sveto pismo brali
s sklicevanjem na Kristusa in na Cerkev. Tako so delali že Jezus in apostoli. Ta kriterij
so na zelo domiseln način prenesli na vsako posamezno besedo v Bibliji. »Sveto
pismo je branje vere: izhaja iz vere in vodi k veri,« je dejal p. Cantalamessa
ter obenem izpostavil razliko med osebnim branjem in neosebnim branjem Svetega pisma.
Cerkveni očetje so bili prepričani, da Božja beseda stalno daje novo luč in nove naloge
vsakemu posamezniku osebno. Vse Sveto pismo je navdihnjeno od Boga, kar pomeni, da
ne vsebuje nobene napake ter da vsebuje božjo neizčrpnost, moč in življenjskost. Sveto
pismo ne vsebuje samo misli Boga, določene enkrat za vselej, ampak tudi »srce
Boga in njegovo živo voljo, ki nam kaže to, kar želi od nas v določenem trenutku«,
je pojasnjeval p. Cantalamessa. Ne gre samo za branje Božje besede, ampak za to, da
dopustimo, da Božja beseda bere nas, da raziskuje nas. Sv. Gregor Veliki je Sveto
pismo primerjal z ogledalom. Kaj reči za nekoga, ki ves čas raziskuje material in
način, kako je narejeno ogledalo, vanj pa se nikoli ne pogleda? Enako je z nekom,
ki se posveča reševanju vseh kritičnih problemov Svetega pisma v vseh pogledih, a
nikoli vanj ne pogleda oziroma nikoli ne pusti, da bi ogledalo pogledalo vanj, ga
preiskalo do globine. »Najpomembnejše ni rešiti nejasne točke Svetega pisma,
ampak postaviti v prakso tiste svetle,« je pripomnil papeški pridigar.
»Močna vera v Božjo besedo je nenadomestljiva za duhovno življenje današnjega
kristjana in prav tako za vsako obliko evangelizacije,« je še zatrdil.