Vprašanje družine 1

Oktobra letos bo v Vatikanu potekala izredna sinoda škofov na temo družine, prihodnje leto pa bo na vrsti še redna škofovska sinoda, ki se bo ukvarjala z istim vprašanjem. To pastoralno področje je bilo deležno veliko pozornosti tudi v obdobjih pontifikatov Janeza XXIII. in Janeza Pavla II., zato se bomo ob njem zaustavili dvakrat. Danes predstavljamo nekaj dokumentov, v katerih se je pojavilo vprašanje družine.

Prvi med njimi je okrožnica Mati in Učiteljica (Mater et Magistra), ki jo je papež Janez XXIII. podpisal leta 1961. V njej je med drugim zapisal, da se »človeško življenje prenaša preko družine, utemeljene na enem in neločljivem zakonu, ki je za kristjane povzdignjen k dostojanstvu zakramenta«. Leto kasneje je Janez XXIII. v sporočilu ob prazniku Svete družine poudaril še, da morajo zakonci biti »velikodušni in zgledni«, otroci pa »ubogljivi in prizadevni«. Tako kot je Jezus živel v Nazaretu, naj bi živel v vsaki krščanski družini. On jo namreč s svojo ljubeznijo ohranja »edino v neskončni zvezi, za vsako uro tega časa in za večnost«. Jezus varuje tisti družinski mir, ki edini lahko ublaži grenkobe življenja, tako še beremo v sporočilu.

Nekaj poudarkov o družini nadalje lahko najdemo tudi v okrožnici Mir na zemlji (Pacem in Terris) iz leta 1963. »Družina, utemeljena na zakonu, sklenjenem svobodno, enotno in neločljivo, je ter mora biti razumljena kot naravno in bistveno jedro družbe.« Tako je v okrožnici poudaril Janez XXIII. in nadaljeval, da starši posedujejo prednostno pravico do vzdrževanja otrok in njihove vzgoje.

Temi krščanske družine je prvo redno sinodo, ki jo je napovedal, leta 1980, posvetil tudi papež Janez Pavel II. V posinodalni apostolski spodbudi O družini (Familiaris Consortio), izdani leto kasneje, je že izpostavil določene poudarke, ki so nato odmevali skozi celoten njegov pontifikat. Med temi so: krščanska družina kot majhna misijonska Cerkev; krščanska družina kot družbeni subjekt; družinska pastorala; in vzgojna naloga. Tako lahko beremo, da je družino potrebno razumeti kot »prvo in vitalno celico družbe«, saj je Stvarnik zakon zasnoval kot počelo in temelj človeške družbe. Družina je prva šola družabnosti, otroke mora vzgajati v duhu odprtosti za druge in odgovornega sodelovanja v družbenem življenju. Je najučinkovitejše orodje humanizacije in personalizacije družbe. Družba mora s svoje strani družino zaščititi, spoštovati in jo spodbujati. Temelječ na prepričanju, da družina predstavlja nepogrešljivo vrednoto za civilno skupnost, ji morajo civilne oblasti po svojih močeh zagotoviti ekonomsko, socialno, vzgojno, politično in kulturno podporo.

Leta 1981 je papež Janez Pavel II. napisal tudi okrožnico O človeškem delu (Laborem exercens), v kateri se vprašanja družine dotakne z vidika dela. Med obema obstaja tesna vez, saj je delo »podlaga, na katerem se snuje družinsko življenje«. Sta dve vrednoti, ki se morata »pravilno združevati in se med seboj prežemati«. Dve leti kasneje, 1983, je izšla Listina pravic družine. Namen le-te je bil predvsem vsem predstaviti bolj celostno in urejeno formulacijo temeljnih pravic, povezanih z družino. In sicer upoštevajoč vrednote, ki so skupne celemu človeštvu. Naslovljena je bila v prvi vrsti na vlade, da bi jim pomagala izdelavo primerne zakonodaje in politike, pa tudi na družine same, da bi okrepile zavest o svoji nenadomestljivi vlogi. Janez Pavel II. je tudi avtor okrožnice O skrbi za socialna vprašanja (Sollicitudo rei socialis), ki je bila napisana leta 1987, in je zadnji dokument, ki ga omenjamo danes. Ta ne zadeva družine neposredno, pa vendar je z njo povezan, ker se solidarnosti nauči in se jo živi najprej prav v družini.

Audio: