Papež sprejel udeležence tečaja apostolske penitencierije: »Usmiljenje je srce evangelija!«

VATIKAN (petek, 28. marec 2014, RV) – S svetim očetom se je danes srečalo približno šesto duhovnikov, ki se te dni udeležujejo izobraževalnega tečaja apostolske penitencierije. Ta še dobrih petindvajset let organizira za nove duhovnike in diakone tečaj formacije za spovednike ter tako prispeva k zavedanju, kako pomembna je ta služba. Papež Frančišek je v govoru izpostavil nekaj vidikov, povezanih z zakramentom spovedi.

Protagonist spovedi je Sveti Duh
Protagonist pri opravljanju poslanstva spovedovanja je Sveti Duh, je začel papež. Odpuščanje, ki je podeljeno pri zakramentu, je novo življenje, ki se prenaša od Vstalega Gospoda po njegovem Duhu: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani« (Jn 20,22-23). »Vi ste zato poklicani,« je dodal papež, »da ste vedno 'možje Svetega Duha', veseli in močni pričevalci in oznanjevalci Gospodovega vstajenja. To pričevanje se bere na obrazu, čuti se v glasu duhovnika, ki z vero in maziljenjem opravlja zakrament sprave.« Duhovnik ne sprejme spovedance z držo sodnika in ne z držo navadnega prijatelja, ampak z Božjo ljubeznijo, ljubeznijo očeta, ki vidi vračati se sina in mu gre naproti, z držo pastirja, ki je našel izgubljeno ovco. »Duhovnikovo srce je srce, ki je ganjeno, ne zaradi sentimentalizma ali gole čustvenosti, ampak zaradi globine Gospodovega usmiljenja!«

Velikodušno posredovati odpuščanje vernikom
Če spoved posreduje novo življenje Vstalega in prenavlja krstno milost, potem je duhovnikova naloga to, da jo velikodušno daje bratom in sestram, je papež spregovoril o drugem vidiku. Poudaril je, da duhovnik, ki ne skrbi za ta del svojega poslanstva, bodisi z vidika količine posvečenega časa bodisi z vidika duhovne kvalitete, je kot pastir, ki ne skrbi za izgubljene ovce, je kot oče, ki pozabi na svojega izgubljenega sina in ga neha čakati. »Usmiljenje je srce evangelija!« je poudaril. »Je vesela novica, da nas Bog ljubi, da vedno ljubi grešnika, ga s to ljubeznijo priteguje k sebi in ga vabi k spreobrnjenju. Ne pozabimo,« je pripomnil, »da verniki pogosto s težavo pristopajo k zakramentu, bodisi zaradi praktičnih razlogov bodisi zaradi naravne težave, ki jo čutijo glede izpovedi svojih grehov drugemu človeku. Zato moramo veliko delati na sebi, naši ponižnosti, da ne bi nikoli bili ovira, ampak bi vedno spodbujali pristopanje k usmiljenju in odpuščanju.« Papež Frančišek je pri tem posvaril pred dvema skrajnostma: strogost in popustljivost. Nobena od teh namreč ne koristi, saj v resnici ne skrbi za skesano osebo. Usmiljenje posluša s srcem Boga in želi spremljati dušo na poti sprave. Spoved ni kazensko sodišče, ampak doživetje odpuščanja in usmiljenja.

Spovednik naj bo vedno na razpolago
Ob koncu je spregovoril še o težavah, na katere pogosto naleti spoved. Za to je veliko razlogov, zgodovinskih in duhovnih. Pa vendar vemo, da je Gospod želel ta neizmerni dar za svojo Cerkev, ponuditi krščenim varnost Očetovega odpuščanja. Zato je zelo pomembno, da se v vseh škofijah in župnijah prav posebej poskrbi za obhajanje zakramenta odpuščanja. »Prav je, da verniki v vsaki župniji vejo, kdaj lahko najdejo duhovnika na razpolago za spoved: ko obstaja zvestoba, so sadovi vidni,« je zatrdil papež Frančišek in dodal, da to še posebej velja za cerkve, zaupane redovnim skupnostim, ki lahko zagotovijo stalno navzočnost spovednikov.

Audio: