Duhovne misli Benedikta XVI. za 4. postno nedeljo

Na nedelje v postnem času preko besedil iz Janezovega evangelija v bogoslužju prehodimo resnično pot priprave na krst: prejšnjo nedeljo je Jezus Samarijanki obljubil dar 'žive vode', danes se, potem ko je ozdravil sleporojenega, razodene kot 'luč sveta', naslednjo nedeljo pa se bo, potem ko obudi Lazarja, razodene kot 'vstajenje in življenje'. Voda, luč, življenje, so znamenja krsta, zakramenta, ki potopi verujoče v skrivnost Kristusove smrti in vstajenja, jih osvobodi sužnosti greha ter jim podari večno življenje. Pot postnega časa, ki ga živimo, je posebni čas milosti, med katero lahko okušamo dar Gospodove dobrohotnosti do nas.

Bogoslužje današnje nedelje, imenovane 'Laetare', nas vabi, da se razveselimo, veselimo, kakor nas k temu poziva vstopni spev: »Veseli se, Jeruzalem in vsi vi, ki ga ljubite. Vriskajte od veselja vsi, ki ste bili žalostni. Obilno se nasitite s tolažbo« (prim. Iz 66, 10-11). V čem je pravi razlog tega veselja? To nam pove današnji evangelij, v katerem Jezus ozdravi sleporojenega. Vprašanje, ki ga Gospod postavi slepemu, ki je spregledal, je višek pripovedi: »Veruješ v Sina človekovega?«(Jn 9,35). Ta človek prepozna znamenje, ki ga je Jezus storil, ter tako preide iz gledanja z očmi na glaedanje z očmi vere: »Verujem, Gospod!« (Jn 9,38). Potrebno je poudariti, kako je ta preprosti in iskren človek, postopoma hodil po poti vere. Najprej je srečal Jezusa kot 'človeka' med drugimi ljudmi, potem ga je imel za 'preroka', na koncu pa so se mu odprle oči, da ga je imel za 'Gospoda'. Ravno nasprotno od vere ozdravljenega sleporojenega, pa je postajalo srce farizejev vedno bolj otrdelo, saj niso hoteli sprejeti čudeža, ker niso hoteli priznati, da je Jezus Mesija. Množica se je sicer ustavila in razpravljala o tem, kaj se je zgodilo, vendar je ostala odmaknjena in nezaiteresirana. Celo starše sleporojenega je premagal strah pred tem, kaj bodo drugi rekli.

In mi, kakšno držo bomo zavzeli do Jezusa? Tudi mi smo se zaradi Adamovega greha rodili slepi, toda v krstni kopeli smo bili razsvetljeni s Kristusovo milostjo. Greh je ranil človeštvo ter ga usmreril proti temini smrti, toda v Kristusu sta zasvetila novost življenja in cilj h kateremu smo poklicani. V njem z močjo Svetega Duha prejmemo moč, da premagamo zlo in delamo dobro. V resnici je krščansko življenje nenehno preoblikovanje po Kristusu, ki je podoba novega človeka, da dospemo do polnega občestva z Bogom. Gospod Jezus je »luč sveta« (Jn 8,12), saj je v Njem zasvetilo razodetje Božjega veličastva (prim. 2Kor 4,6) To se še naprej razodeva v zapleteni drami zgodovine in tako razkriva kakšen je smisel človeškega bivanja. Med obredom krsta je izročitev sveče, ki se jo prižge ob velikonočni sveči, simbolu Vstalega Kristusa, znamenje, ki pomaga, da lažje sprejmemo to, kar se je dogodilo med zakramentom. Ko pustimo, da naše življenje razsvetli Kristusova skrivnost, doživljamo veselje ob tem, da smo bili osvobojeni vsega, kar nam je onemogočalo polno uresničitev. V teh dneh, ko se pripravljamo na veliko noč, poživimo v nas dar, ki smo ga prejeli pri krstu, ta plamen, ki mu večkrat grozi, da bo ugasnil. Poživimo ga z molitvijo in dejavno ljubeznijo do bližnjega.

Na kratko se ustavimo ob pripovedi o sleporojenem (Jn 9,1-41). Učenci so, ker je to splošno mnenje, prepričani, da je njegova slepota posledica greha enega od njegovih staršev. Jezus zavrne ta predsodek in pravi: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela« (Jn 9,3). Poglejte kakšno tolažbo nam prinašajo te besede! Odražajo živi glas Boga, ki je skrbna in razumna Ljubezen. Pred človekom, ki je zaznamovan z omejenostjo in trpljenjem, Jezus ne misli na morebitne krivde, temveč na voljo Boga, ki je človeka ustvaril za življenje. Zato slovesno je slovesno razglasil: »Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal... Dokler sem na svetu, sem luč sveta« (Jn 9,5). Jezus je takoj prešel od besed k dejanju. Z nekaj zemlje in sline je naredil blato ter z njim pomazal oči. To dejanje namiguje na stvarjenje človeka, ki je po Svetopisemski pripovedi oblikovan iz zemlje in oživljen z Božjim dihom (prim. 1Mz 2,7). »Adam« pravzaprav pomeni »zemljan«, saj je človeško telo v resnici sestavljeno iz elementov zemlje. Ko je Jezus ozdravil človeka, je opravil novo stvarjenje. Vendar pa je to ozdravljenje prebudilo burno razpravo, saj ga je Jezus opravil na soboto ter s tem po mišljenju farizejev prekršil zapoved o soboti. Tako na koncu farizeji oba 'naženejo' ven: Jezusa, ker je prekšil zapoved, drugega pa navkljub ozdravitvi, ker je ostal zaznamovan kot grešnik od rojstva.

Ozdravljenemu sleporojenemu je Jezus razodel, da je prišel na svet izvršit sodbo, da loči tiste, ki se pustijo ozdraviti slepote od tistih, ki se ne pustijo ozdraviti, ker mislijo, da so zdravi. V človeku je namreč močna skušnjava, da si ustvari ideologiziran obrambni sistem. Ta lahko temelji bodisi na religiji bodisi ateizemu ali celo na laicizmu. S tem pa žal ostane človek zaslepljen z lastno sebičnostjo. Dragi bratje in sestre, pustimo, da nas Jezus ozdravi, saj lahko in nam želi podariti Božjo luč! Priznajmo naše slepote, naše kratkovidnosti, predvsem pa tisto, kar Sveto pismo imenuje 'velik greh' (prim. Ps 18,14): prevzetnost.

'Nedelja sleporojenega' predstavlja Kristusa kot luč sveta. Evangelij nagovarja vsakega izmed nas: »Veruješ v Sina človekovega?«. »Verujem, Gospod!« (Jn 9,35.38), veselo vzklikne sleporojeni, ki tako postane glas vsakega vernika. Čudež ozdravljenja je znamenje, da želi Kristus poleg vida odpreti tudi naš notranji pogled, da bi se naša vera vedno bolj poglabljala in bi lahko v Njem prepoznali našega edinega Odrešenika. On razsvetljuje vse temine življenja in vodi človeka do tega, da živi kot 'sin luči'.

Naj nam pri tem pomaga Sveta Marija, ki je s tem, da je rodila Kristusa, dala na svet resnično luč.