Druga postna pridiga p. Cantalamesse: Sv. Ambrož in vera v evharistijo
VATIKAN (petek, 28. marec 2014, RV) – Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa
je danes dopoldne imel tretjo postno pridigo za papeža Frančiška in člane rimske kurije.
Kot običajno je potekala v vatikanski apostolski palači. Govorila je o sv. Ambrožu
in veri v evharistijo. Letošnje postne pridige so namreč namenjene cerkvenim očetom
latinske Cerkve in nosijo naslov: Na ramenih velikanov. Velike resnice naše vere,
motrene s cerkvenimi očeti latinske Cerkve.
P. Cantalamessa je sv. Ambroža
opisal kot učitelja vere v evharistijo, saj je med vsemi cerkvenimi očetje najbolj
prispeval k veri v resnično navzočnost Kristusa v evharistiji in tako položil temelje
za prihodnjo teologijo o spremenjenju kruha in vina v Jezusovo telo in kri. Medtem
ko je Avguštin Jezusovo fizično ali zgodovinsko telo, rojeno iz Marije, poenotil s
cerkvenim telesom, pa ga je Ambrož poistovetil z evharističnim telesom in ju ločil
od cerkvenega telesa. Papeški pridigar se je v nadaljevanju dotaknil tudi določene
omejenosti Ambroževega pogleda, ki izključi vsako delovanje Svetega Duha pri nastanku
Kristusovega telesa na oltarju. Zanj so edino pomembne besede posvetitve, so stvariteljske
besede, ki se ne omejujejo samo na potrjevanje obstoječe realnosti, ampak ustvarjajo
novo realnost. Vrzel se ne kaže samo pri Ambrožu in latinskih očetih na splošno, ampak
pri sami razlagi evharistične skrivnosti kot celote. To je vplivalo na manjši pomen
epikleze Svetega Duha v latinski liturgiji, ki pa ima v vzhodnih bogoslužjih bistveno
vlogo. Z novimi evharističnimi molitvami in epiklezo Svetega Duha, ki je pred posvetitvijo,
se je po Cantalamessovih besedah ta vrzel hotela popraviti.
Novi vir za razumevanje
evharistije je danes lahko ponovno približanje med kristjani in judi, je zatrdil p.
Cantalamessa. Od samega začetka Cerkve so različni zgodovinski dejavniki prispevali
k poudarjanju razlike med krščanstvom in judovstvom, dokler si nista bila postavljena
nasproti, kot je to videti pri Ignaciju Antiohijskem. Razlikovati se od judov v datumu
pashe, v dnevih posta in drugem je postalo neke vrste pravilo. Novo ozračje dialoga
z judovstvom pa je pomagalo, da se je evharistijo bolje razumelo na podlagi boljšega
poznavanja njene judovske matrice, je dejal p. Cantalamessa. Prvi izraz, s katerim
je opisana evharistija v Novi zavezi, je 'Gospodova večerja', kot beremo v Pavlovem
pismu Korinčanom, kar očitno kaže na judovsko večerjo, pri čemer pa je bistvena razlika
vera v Jezusa. Benedikt XVI. v svoji knjigi Jezus iz Nazareta sledi prevladujočemu
prepričanju in sprejme Janezovo kronologijo, v skladu s katero Jezusova zadnja večerja
ni bila ni bila pashalna večerja, ampak slovesna večerja ob slovesu. P. Cantalamessa
je nato predstavil judovsko ritualno večerjo (beraka) in Jezusovo zadnjo večerjo ter
nakazal izhodišča, podobnosti in razlike med njima.
Ob koncu pridige je spregovoril
še o zakramentu evharistije, med katerim pride do dveh čudežev: prvi je ta, da se
kruh in vino spremenita v Kristusovo telo in kri, drugi pa iz nas naredi 'živo in
Bogu všečno žrtev', ki nas združuje s Kristusovo žrtvijo. Med darovanjem smo prinesli
kruh in vino, ki za Boga sama po sebi nimata vrednosti in ne pomena. Pri posvetitvi
pa Kristus doda to vrednost, ki je jaz ne morem dati svojemu darovanju. V tem trenutku
kruh in vino postanega Telo in Kri Kristusa, ki se daje v smrt z dejanjem največje
ljubezni do Očeta. Ko odidemo od maše, moramo tudi iz svojega življenja narediti dar
ljubezni do Očeta ter bratov in sester, je spodbudil p. Cantalamessa. Tudi mi moramo
v mislih reči svojim bratom: 'Vzemite, jejte, to je moje telo.' Vzemite moj čas, moje
sposobnosti, mojo pozornost. Vzemite tudi mojo kri, moje trpljenje, vse tisto, kar
me ponižuje, me mrtviči, omejuje moje moči, tudi mojo fizično smrt. Želim, da je vse
moje življenje kot Kristusovo življenje, razlomljen kruh in prelito vino za druge.
Iz vsega svojega življenja želim narediti evharistijo.