Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik Gospodovega oznanjenja
V učlovečenju Božjega Sina prepoznamo namreč tudi začetke Cerkve. Iz učlovečenja vse
izhaja. Vsaka zgodovinska uresničitev Cerkve in vsaka njena institucija, se mora upodobiti
po tem izvirnem Viru. Mora se upodobiti po Kristusu, učovečeni Božji Besedi. Saj Njega
namreč vedno obhajamo kot Emanuela, Boga z nami, po katerem se je uresničila zveličavna
volja Boga Očeta. In vendar, ravno ob tem prazniku, ko zremo ta vidik Skrivnosti opazimo,
da se božji vir pretaka preko posebnega vodovoda, ki je Devica Marija. Sveti
Bernard uporablja ta slikoviti izraz vodovod (aquaeductus) za opis današnje skrivnosti.
(prim. Sermo in Nativitate B.V. Mariae: PL 183, 437-448). Ko obhajamo
Sinovo učlovečenje, ne moremo, da ne bi počastili tudi Matere. Njej je bilo namenjeno
angelovo oznanilo. Ona ga je sprejela, ko je iz globine svojega srca odgovorila: »Glej,
... zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Od tega trenutka je večna Beseda
začela obstajati v času kot človeško bitje.
Iz roda v rod ostaja živo občudovanje
te neizmerne skrivnosti. Sveti Avguštin, ki si predstavlja, da nagovarja angela iz
Oznanjenja, ga sprašuju: »Angel, povej mi, zakaj se je to zgodilo v Mariji?«»Odgovor«, pravi Oznanjevalec, »se nahaja v besedah pozdrava: 'Pozdravljena,
obdarjena z milostjo'« (prim. Sermo 291,6). Dejansko, ko je angel vstopil
k njej, je ni poklical z njenim zemeljskim imenom, Marija, temveč z njenim božanskim
imenom, tako kot jo vidi Bog od zmeraj: »Obdarjena z milostjo – gratia plena«.
Milost pa ni nič drugega kot Božja ljubezen, tako da lahko na koncu prevedemo: »ljubljena
od Boga« (prim. Lk 1,28). Origen je opomnil, da takšen naziv ni bil še nikoli
namenjen človeškemu bitju in da ga v vsem Svetem pismu ne najdemo (prim In Lucam 6,7).
Naziv je izražen v pasivni obliki, vendar pa ta »pasivnost« Marije, ki je od
vedno ter za vedno ljubljena od Gospoda, vsebuje njeno svobodno privolitev, njen oseben
in izviren odgovor. V tem, da je ljubljena, v tem, ko sprejema dar, je Marija popolnoma
aktivna, saj sprejme z osebno razpoložljivostjo ta val Božje ljubezni, ki se izlije
nad njo. Tudi v tem je Marija najodličnejša učenka svojega Sina, ki v poslušnosti
Očetu popolnoma uresničuje svojo svobodo, saj jo ravno v poslušnosti najbolj izvršuje.
V
drugem berilu smo slišali čudovito besedilo, v katerem avtor Pisma Hebrejcem razlaga
v luči Kristusovega učlovečenja psalm 39: »Zato pravi ob svojem prihodu na svet...'Glej,
prihajam..., da izpolnim, o Bog, tvojo voljo'.« (Heb 10,5-7). Pred to veliko skrivnostjo
Sinovega 'Glej, prihajam' ter Marijinega 'Glej...zgodi se mi', ki odsevata
eden v drugem ter tvorita en sam Amen volji Očetove ljubezni, obstanemo ter polni
hvaležnosti začnemo častiti Boga.