Papež Frančišek po molitvi povabil, naj z njim ponovimo: Vsako srečanje z Jezusom
nam spremeni življenje. Vsako srečanje z Jezusom nas napolni z veseljem.
TRG SV. PETRA (nedelja, 23. marec 2014, RV) – »Dragi bratje in sestre, dober
dan! Današnji evangelij nam predstavlja srečanje med Jezusom in neko ženo iz Samarije,
v Sihárju pri starodavnem studencu, kamor je žena vsak dan prihajala zajemat vodo.
Tistega dne je tam našla Jezusa, ki je sedel 'utrujen od poti' (Jn 4,6). Takoj
ji je rekel: ' Daj mi piti!' (v. 7). Na ta način je šel preko ovir sovražnosti, ki
so bile med Judi in Samarijani ter prekinil z vzroci predsodkov glede žensk.
Jezusova preprosta prošnja je začetek pristnega pogovora, med katerim je z
veliko obzirnostjo vstopil v notranji svet osebe, kateri po družbenih vzorcih ne bi
smel nameniti niti besede. Toda, Jezus je to storil. Jezus se ni bal. Ko Jezus
vidi osebo, gre naprej, ker jo ljubi. Vse nas ima rad. Nikoli se zaradi predsodkov
ne zaustavi pred katero koli osebo. Jezus (Samarijanko) postavi pred njeno
situacijo tako, da je ne obsoja, ampak da se ta čuti od njega cenjena, sprejeta.
Pri njej tako s tem prebudi željo iti onkraj vsakodnevne rutine.« S temi besedami
je papež Frančišek začel predstavitev evangeljskega odlomka 3. postne nedelje z okna
apostolske palače na Trgu sv. Petra med opoldansko molitvijo. Po molitvi in blagoslovu
je sveti oče naprej z verniki ponovil dva stavka: Vsako srečanje z Jezusom nam
spremeni življenje. Vsako srečanje z Jezusom nas napolni z veseljem.
Papež je zatem spomnil na jutrišnji svetovni dan boja proti tuberkulozi ter povabil
k molitvi za osebe obolele s to boleznijo in za vse tiste, ki jim na različne načine
pomagajo. Papež Frančišek je nadalje napovedal: »Prihodnji petek in soboto
bomo živeli posebno spokorno priložnost z naslovom '24 ur za Gospoda. Začela se bo
petek popoldne z bogoslužjem v baziliki sv. Petra. Zvečer in ponoči bodo nekatere
cerkve v središču Rima odprte za molitev in spovedovanje. To bo praznik odpuščanja,
ki ga bodo obhajali po številnih škofijah in župnijah vsega sveta.« Sveti
oče je med drugim pozdravil tudi maratonce in organizatorje današnjega Rimskega
maratona.
Papež Frančišek je zbranim vernikom na Trgu sv. Petra razložil
Jezusov pogovor s Samarijanko z besedami: »Jezusova žeja ni bila žeja po vodi, temveč
po srečanju z otopelo dušo. Jezus se je moral srečati s Samarijanko, da ji je odprl
srce. Prosil jo je, naj mu da piti in s tem nakazal na žejo, ki je v njej. Žene se
je to srečanje dotaknilo. Na Jezusa se je obrnila s tistimi globokimi vprašanji, ki
jih vsi mi nosimo v sebi, a se pogosto ne menimo zanje. Tudi mi bi mu postavili številna
vprašanja, toda ne najdemo poguma, da bi se z njimi obrnili na Jezusa. Postni čas,
dragi bratje in sestre, je ugodna priložnost, da pogledamo notri in vidimo naše resnične
duhovne potrebe ter prosimo v molitvi za Gospodovo pomoč. Samarijankin zgled nas vabi,
da se tako izrazimo: 'Jezus, daj mi te vode, da se bom za vedno odžejal'.
Evangelij
nadalje pravi, da so bili učenci začudeni, ker je njihov Učitelj govoril s to ženo.
Toda Gospod je večji od predsodkov in zato se ni zbal biti s Samarijanko. Usmiljenje
je večje od predsodka. To se moramo dobro naučiti: Usmiljenje je večje od predsodkov
in Jezus je zelo, zelo usmiljen. Sad tega srečanja ob vodnjaku je bila popolnoma spremenjena
žena, ki je odložila svoj vrč, s katerim je prihajala zajemat vodo ter tekla v mesto,
da bi pripovedovala o tej nenavadni izkušnji. 'Našla sem človeka,ki
mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Kristus?' Vsa je bila
v zanosu. Šla je zajet vodo iz vodnjaka, a je našla drugačno vodo, živo vodo usmiljenja,
ki teče v večno življenje. Našla je vodo, ki jo je od nekdaj iskala! Tekla je v vas,
v tisto vas, kjer so jo obsojali in zavračali, in oznanila, da je srečala Mesija,
njega, ki ji je spremenil življenje. Vsako srečanje z Gospodom nam spremeni življenje,
vedno, saj je korak naprej, korak bliže k Bogu. Vsako srečanje z Jezusom nam tako
spremeni življenje, vedno. Vedno je tako.
Tudi mi najdemo v tem evangeliju
spodbudo, da 'odložimo svoj vrč', ki je znamenje vsega tistega, kar je navidez pomembno,
a ki izgubi pomen pred Božjo ljubeznijo. Vsi imamo enega ali pa celo več. Vprašam
sedaj vas, pa tudi sebe: 'Kateri tvoj notranji vrč je tisti, ki te teži, tisti, ki
te odaljuje od Boga? Odložimo ga, da bomo s srcem zaslišali Jezusov glas, ki nam ponuja
drugačno vodo, tisto vodo, ki nas približa Gospodu. Poklicani smo ponovno odkriti
pomen ter smisel našega krščanskega življenja, ki se je začelo s krstom in po zgledu
Samarijanke pričevati našim bratom in sestram... kaj? Veselje! Pričevati veselje srečanja
z Jezusom. Rekel sem namreč, da nam vsako srečanje z Jezusom spremeni življenje, kakor
nas vsako srečanje z Jezusom napolni z veseljem, tistim notranjim veseljem. Takšen
je Gospod. Pričevati pa tudi, kakšne čudovite reči zna Gospod storiti v našem srcu,
če smo pogumni, če imamo pogum, odložiti naš vrč.