Papež Frančišek: Imam še vedno ime ali sem ga začel izgubljati ter se imenujem 'Jaz'?

VATIKAN (četrtek, 20. marec 2014, RV) – Človeku, ki zaupa sam vase, v lastno bogastvo in ideologijo, je usojena nesreča. Kdor pa nasprotno zaupa v Gospoda, obrodi sadove tudi v času pomanjkanja. O tem je danes zjutraj spregovoril papež Frančišek, ko je daroval sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte.

»Preklet mož, ki zaupa v človeka«, človek, ki zaupa sam vase, »je kakor suh grm v pustinji«, obsojen na pomanjkanje, ostane brez sadov, umre. Blagoslovljen pa je »mož, ki zaupa v Gospoda«, »je kakor drevo, zasajeno ob vodi«, v času suše »ne neha roditi sadu«. To so poudarki iz današnjega prvega berila, na katerega se je papež naslonil. Poudaril je, da je naše zanesljivo zaupanje edinole v Gospodu. Vsako drugo zaupanje ne služi ničemur, ne more nas zveličati, ne da nam življenja in ne da nam veselja. Toda četudi to vemo, nam je všeč zaupati sami vase, v prijatelja, v kakšno našo dobro situacijo ali ideologijo. Pri tem Gospod ostane nekoliko ob strani. Na ta način se človek zapre sam vase, ostane brez obzorja, brez odprtih vrat in oken. Tako ne bo prišel do zveličanja, saj ne more zveličati samega sebe.

Prav to se zgodi bogatašu v današnjem evangeljskem odlomku. Papež Frančišek je pripomnil, da je le-ta imel vse, nosil je škrlatna oblačila in se vsak dan sijajno gostil. Bil je zelo zadovoljen, ni pa se zavedal, da je bil pred vrati njegovega doma revež, katerega telo je bilo polno ran. Papež Frančišek je izpostavil, da nam evangelij pove ime tega reveža. Imenoval se je Lazar. Medtem ko bogataš »nima imena«: »To je najhujše prekletstvo tistega, ki zaupa sam vase ali v moči, zmožnosti ljudi ter ne v Boga: izgubiti ime.«

Papež je nadaljeval, da na vprašanje 'kako ti je ime?' večkrat odgovarjamo s številko računa, nazivom banke, naštevanjem svoje lastnine, stvari, ki jih imamo, idolov. Kdor zaupa v vse to, je preklet človek. Vsi imamo to slabost, šibkost, da svoja upanja polagamo vase ali v prijatelje, v zgolj človeške zmožnosti, je nato opozoril papež Frančišek. A to pozabljanje na Gospoda nas vodi po poti nesreče.

»Kje je moje zaupanje? V Gospodu? Ali sem pogan, ki zaupa v stvari, v idole, ki sem jih naredil jaz? Imam še vedno ime ali sem začel izgubljati ime ter se imenujem 'Jaz'? Jaz, mene, z mano, zame, samo jaz? Zame, zame … Vedno ta egoizem: 'Jaz.' To nam ne daje zveličanja.« Še vedno pa na koncu obstajajo neka vrata upanja tudi za vse, ki zaupajo sami vase in so izgubili ime, je še spomnil papež Frančišek: »Na koncu je vedno možnost. Ko se je tisti mož zavedel, da je izgubil ime, da je izgubil vse, čisto vse, je povzdignil oči in izrekel eno samo besedo: 'Oče.' Tudi odgovor Boga je bila ena sama beseda: 'Sin!'«

Nekateri izmed nas bomo v življenju včasih zaupali v človeka in sami vase ter tako izgubili ime. A ko izgubimo to dostojanstvo, imamo še vedno možnost izreči to močno besedo, ki je več kot zgolj čarobna: »Oče.« Kot je sklenil papež Frančišek, nas On vedno čaka, da nam odpre vrata, ki jih sami ne vidimo, in nam reče: »Sin, otrok.« »Prosimo Gospoda za milost, da bi nam vsem dal modrost imeti zaupanje samo Vanj, ne v stvari, ne v človeške moči, samo Vanj.«

Audio: