Prva postna pridiga p. Cantalamesse: Z Jezusom v puščavo, da bi bili z Očetom

VATIKAN (nedelja, 16. marec 2014, RV) – »Na ramenih velikanov. Velike resnice naše vere, motrene s cerkvenimi očeti latinske Cerkve.« Tako se glasi naslov letošnjih postnih pridig, ki jih za papeža Frančiška in rimsko kurijo pripravlja p. Raniero Cantalamessa. Prva pridiga je potekala v petek dopoldne v kapeli Odrešenikove Matere v vatikanski apostolski palači, sicer v odsotnosti svetega očeta. P. Cantalamessa je govoril o Jezusu, ki štirideset dni preživi v puščavi.

Umakniti se v lastno srce
Poziv k umiku v puščavo je danes namenjen vsem nam. Pomeni odločitev za tišino, najti čas samo zase, postaviti se pred Boga. »Postni čas je priložnost, ki jo Cerkev ponuja vsem brez razlik, da bi živeli čas puščave, ne da bi pri tem zapustili vsakodnevne dejavnosti,« je povedal papeški pridigar. Sv. Avguštin govori o umiku v lastno srce. Srce pomeni prostor duhovnosti, kjer oseba lahko motri svojo najglobljo in najbolj resnično stvarnost, brez tančic in brez zaustavljanja na obrobju. »Vrniti se v srce pomeni vrniti se k tistemu, kar je najbolj osebno in najbolj notranje … Notranjost je pot k pristnemu življenju.« Za kristjana to pomeni, da za merilo sprejme Boga. Vrnitev v lastno notranjost pa je po Cantalamessovih besedah posebej pomembna za posvečene osebe.

Post kot prostovoljna zmernost
Druga pomembna tema, ki jo odpira prizor Jezusa v puščavi, je post. »Najnujnejša in najpomembnejša oblika posta se danes imenuje zmernost. Prostovoljno se odpovedati malim in velikim lagodnostim, tistemu, kar je nekoristno in včasih tudi škodi zdravju.« Post je prav tako »solidarnost z revščino mnogih ljudi«, je nadaljeval p. Cantalamessa. Je tudi oporekanje potrošniški miselnosti. V svetu, ki je površinsko in nekoristno lagodnost postavil za enega od ciljev človekovih dejavnosti, ima večji učinek odpoved površinskemu, brzdati se v stalnem izbiranju lažjih rešitev ali bolj razkošnih stvari kot pa nalagati si neko izmišljeno pokoro. Zmernost pomeni tudi ekološko vrednoto, spoštovanje stvarstva. »Bolj pomembno od posta od hrane je danes post od podob,« je poudaril papeški pridigar. Živimo namreč v civilizaciji podob, ki prihajajo preko televizije, tiska, reklam; in mnoge med njimi so nezdrave, širijo nasilje in zlobo, ščuvajo najslabše človekove instinkte. Med alternativne oblike posta spada tudi »post od slabih besed«, kar niso samo kletvice, ampak tudi odrezave in negativne besede, ki izpostavljajo šibko plat brata ali sestre, so besede, ki sejejo neslogo in sumničavost.

Hudič skuša. S Kristusom se ne bojimo
V nadaljevanju je p. Cantalamessa spregovoril o Jezusovih skušnjavah in boju proti hudiču. V krščanski veri ni najpomembnejše sporočilo, da hudič obstaja, ampak da ga je Kristus premagal. Kristus in hudič za kristjane nista dve enaki in nasprotni si načeli, kot je to pri nekaterih dualističnih religijah. »Jezus je Gospod; hudič pa je pokvarjeno bitje.« Če ima moč nad ljudmi, je to zato, ker imajo ljudje svobodno izbiro, in tudi zato, da se ne bi prevzeli, postali samozadostni in brez potrebe po odrešeniku. »S Kristusom se nimamo ničesar bati. Nič in nihče nam ne more storiti hudega, če mi sami tega nočemo … Jezus se je v puščavi osvobodil hudiča, da bi nas osvobodil od hudiča,« je poudaril p. Cantalamessa.

V puščavo gremo, da bi se srečali z Bogom
Jezus ni šel v puščavo zato, da bi se postil ali da bi bil skušan, ampak da bi molil, je ob koncu prve postne pridige dejal p. Cantalamessa. Vedno, ko se je Jezus umikal na osamljene kraje, je to bilo zato, da bi molil k svojemu Očetu. Šel je, da bi se kot človek približal božji volji, da bi poglobil poslanstvo, ki mu ga je Oče zaupal pri krstu, poslanstvo poslušnega služabnika, ki je poklican, da odreši svet s trpljenjem in ponižanjem. »Šel je, da bi molil, da bi bil s svojim Očetom. In to je tudi cilj našega postnega časa … V puščavo ne gremo samo zato, da bi nekaj pustili za sabo: hrup, svet, skrbi. Gremo predvsem zato, da bi nekaj našli, da bi našli Nekoga. V puščavo ne gremo samo zato, da bi našli sami sebe, vzpostavili stik z lastno notranjostjo, kot je to v primerih mnogih oblik nekrščanske meditacije. Biti sami s sabo lahko pomeni, da se znajdemo v najslabši družbi. Vernik gre v puščavo, sestopi v lastno srce, da bi ponovno vzpostavil stik z Bogom, kajti ve, da v notranjosti človeka prebiva Resnica.« Na tej poti se nahaja skrivnost za srečo in mir. »Jezus nas čaka v puščavi. Ne pustimo ga samega v tem času,« je sklenil p. Cantalamessa.

Audio: