S papežem Frančiškom skozi minuli teden

VATIKAN (nedelja, 9. marec 2014, RV) – »V postnem času nam Cerkev namenja dve povabili: bolj živo se zavedati Kristusovega odrešenjskega dela in bolj zavzeto živeti lastni krst,« je dejal papež med splošno avdienco na pepelnično sredo, ko je Cerkev vstopila v postni čas.

Splošna avdienca: Postni čas je čas spreobrnjenja
»Postni čas je treba živeti kot čas spreobrnjenja, osebne in skupnostne prenove preko približevanja Bogu in zaupnega sprejemanja evangelija,« so se glasile Frančiškove besede. »Postni čas je ugoden trenutek za spreobrnjenje k ljubezni do drugega, ljubezni, ki zna za svojo vzeti držo hvaležnosti in usmiljenja Gospoda, ki je postal ubog, da bi nas obogatil s svojim uboštvom.«

Papež vodil obred pepeljenja: Molitev, post, miloščina
Na pepelnično sredo zvečer je papež Frančišek vodil spokorno procesijo od cerkve sv. Anzelma na Aventinu do cerkve sv. Sabine, kjer je nato daroval sveto mašo z obredom pepeljenja. »Postni čas je čas molitve,« je poudaril med homilijo, »bolj poglobljene, daljše, vztrajnejše molitve, ki zna poskrbeti za potrebe bratov in sester; molitve prošnje, da bi posredovali pred Bogom za mnoge situacije revščine in trpljenja. Post nam pomaga uriti srce za bistveno in za delitev. Je znamenje zavedanja in odgovornosti pred krivico, nasiljem, predvsem do revnih in malih; je znamenje zaupanja, ki ga polagamo v Boga in njegovo previdnost.« Tu je še miloščina, ki pomeni dati nekomu, od kogar ničesar ne pričakujemo v zameno. »Zastonjskost bi morala biti ena od značilnosti kristjana, ki se zaveda, da je vse prejel od Boga zastonj, in se zato uči dajati tudi drugim zastonj.«

Frančišek rimskim duhovnikom: Biti človek usmiljenja
»Duhovniki so ganjeni pred ovcami kot Jezus, ko je videl utrujene in onemogle ljudi kot ovce brez pastirja.« Tako je dejal papež duhovnikom rimske škofije. »Po podobi dobrega pastirja je duhovnik človek usmiljenja in sočutja, blizu je svojim ljudem in je služabnik vseh.« Kdor je v življenju ranjen, lahko pri duhovniku najde pozornost in posluh. Usmiljenje pa lahko duhovnik pokaže predvsem pri spovedovanju: izrazi ga s celotno svojo držo, z načinom, kako sprejme osebo, kako posluša, svetuje in daje odvezo. A vse to po papeževih besedah izvira iz tega, kako duhovnik sam živi zakrament sprave: »Duhovnik je poklican, da se nauči imeti srce, ki zna biti ganjeno.«

Na pristen način živeti duhovne vaje
»Kdor na pristen način živi duhovne vaje, izkusi privlačnost in čar Boga ter se vrne prenovljen in preobražen v običajno življenje, v poslanstvo, v vsakdanje odnose, s seboj pa prinese Kristusov vonj.« Tako je papež nagovoril udeležence zasedanja Italijanskega združenja za duhovne vaje (FIES). »Nikoli ne pozabimo, da je protagonist duhovnega življenja Sveti Duh. On podpira vsako našo pobudo dobrega in molitve.«

Pri Frančišku Ekumenski svet cerkva
»Če se kristjani ne menijo za klic k edinosti, ki jim ga je namenil Gospod, so v nevarnosti, da se ne menijo za samega Gospoda in odrešenje, ki ga je podaril preko svojega telesa, Cerkve,« je dejal papež delegaciji Ekumenskega sveta cerkva. »Samo z duhom ponižne in vztrajne molitve bomo lahko imeli potrebno daljnovidnost, razločevanje in motivacijo za služenje človeški družini v njenih slabostih in potrebah, tako duhovnih kot materialnih.«

Papež sprejel španske škofe
Papež Frančišek se je v minulem tednu srečal še s španskimi škofi na obisku ad limina apostolorum. V govoru, ki so ga dobili v branje, je sveti oče spodbudil k poslušanju drugih. Besede naj pridejo iz srca do srca z nežnostjo in usmiljenjem. Iskati je potrebno tisto, kar povezuje in služi za medsebojno spodbujanje. Še zlasti v tem trenutku, v katerem ne manjka ovir pri posredovanju vere. Pogled škofov mora biti usmerjen k najbolj oddaljenim in k najmanjšim.

Frančišek med jutranjo mašo: Križ brez Jezusa, ni krščanski
Sklenimo z besedami papeža Frančiška iz homilije med jutranjo mašo, ki jo je dan po pepelnični sredi daroval v kapeli Doma sv. Marte. Spregovoril je o »krščanskem stilu«, kar pomeni prehoditi isto pot, kot jo je prvi prehodil Jezus. »Ne moremo si zamisliti krščanskega življenja izven te poti. Vedno je ta pot, ki jo je On prehodil prvi: pot ponižnosti in tudi pot ponižanja, ponižanja samega sebe, in potem vstajenja. Toda, to je pot, krščanski stil. Brez križa ni krščanski. In če je križ križ brez Jezusa, ni krščanski. Krščanski stil vzame križ z Jezusom in gre naprej. Ne brez križa, ne brez Jezusa.«

Audio: