Misli Benedikta XVI. za 1. postno nedeljo

Benedikt XVI. je med splošno avdienco na pepelnično sredo 2011 dejal: »Postne nedelje, še posebej v liturgičnem letu A, nas uvajajo v življenje krstne poti, podobno kot jo prehodijo katehumeni, torej tisti, ki se pripravljajo na prejem krsta, da bi v nas poživileta dar ter da bi ponovno zavzeto zaživeli zahteve tega zakramenta, ki je osnova našega krščanskega življenja. Cerkev je velikonočno vigilijo vedno povezovala s podeljevanjem krsta. V tem zakramentu se namreč uresničuje velika skrivnost, ko človek umre grehu in postane deležen novega življenja v vstalem Kristusu ter prejme istega Božjega Duha, ki je tudi Jezusa obudil od mrtvih« (prim. Rim 8,11).«

Benedikt XVI. je med opoldanskim nagovorom na 1. postno nedeljo 2011 dejal: »Dragi bratje in sestre, ta nedelja je prva v postnem času. Post kot liturgični čas štiridesetih dni je za Cerkev duhovna pot priprave na veliko noč. V bistvu gre za hojo za Kristusom, ki se je usmeril proti križu, višku njegovega odrešenjskega poslanstva. Če se sprašujemo, zakaj postni čas, zakaj križ, je radikalen odgovor tale: ker obstaja zlo, še več, greh, ki je kot pravi Sveto pismo glavni vzrok vsega zla. Toda ta trditev morda ne zveni prepričljivo, saj mnogi ne sprejemajo besede »greh«, ker le-ta predpostavlja verski pogled na svet in človeka. To gotovo drži, saj če odstranimo Boga z obzorja sveta, ne moremo govoriti o grehu. Podobno kot takrat ko sonce zaide izginejo tudi sence. Senca je namreč takrat, ko je sonce; tako tudi mrk Boga nujno za sabo potegne mrk greha. Zato se čut za greh, ki je nekaj drugega kot občutek krivde, kakor to razume psihologija, ponovno pridobi z odkritjem čuta za Boga. To izraža psalm Miserere, ki ga pripisujejo kralju Davidu, potem ko je storil dvojni greh, prešuštvo in umor: »Zoper tebe«, pravi David Bogu, »zoper tebe samega, sem grešil« (Ps 51,6).

Pred moralnim zlom se Bog obnaša tako, da se upre grehu, da bi rešil grešnika. Bog ne trpi zla, ker je Ljubezen, Pravičnost, Zvestoba in ravno zaradi tega noče smrti grešnika, ampak, da se spreobrne in živi. Bog posega, da bi rešil človeštvo. To vidimo v vsej zgodovini judovskega ljudstva od osvoboditve iz Egipta naprej. Bog se je odločil osvoboditi svoje sinove suženjstva, da bi jih pripeljal v svobodo. A najhujše in najgloblje suženjstvo je suženjstvo greha. Bog poslal svojega Sina na svet zato, da bi ljudi osvobodil nadvlade Satana, ki je vir in vzork vsakega greha. Svojega Sina je poslal v naše umrljivo meso, da bi s smrtjo na križu postal spravna žrtev. Proti temu dokončnemu in vse obsegajočemu načrtu odrešenja se je hudič uprl z vsemi močni, kakor to prikazuje današni evangelij o skušanju Jezusa v puščavi. Ta evangelij oznanjamo na vsako prvo postno nedeljo. Saj vstopiti v postni čas pomeni, z Jezusom se upreti grehu, ter se podati kot posamezniki in kot Cerkev v duhovni boj proti duhu zla.