Pismo beneškega patriarha za postni čas: Spoved kot zakrament spreobrnjenja in veselja

BENETKE (petek, 7. marec 2014, RV) – Spreobrnjenje in veselje: ta dva elementa sta v središču pozornosti pastoralnega pisma, ki ga je vernikom za postni čas napisal beneški patriarh, msgr. Francesco Moraglia. Pismo je posvečeno zakramentu pokore in sprave ter je predvsem povabilo, da bi ponovno odkrili svobodo in radost v približevanju Božjemu usmiljenju.

Zakrament spreobrnjenja in veselja
Prav zakrament spovedi patriarh opredeljuje kot zakrament spreobrnjenja in veselja. Črpajoč iz nekaterih govorov papeža Frančiška vernike tako vabi k premisleku o pokori, spravi, ter jih spodbuja na poteh, ki nam jih ponuja Cerkev, da bi se osvobodili greha, žalosti, notranje praznine in osamitve, da bi ponovno pridobili svobodo in radost. In sicer preko pristopanja k temu zakramentu, ki so ga cerkveni očetje imenovali »drugi krst«. Hkrati so uporabljali tudi izraz »boleči krst«, saj vključuje naporno spokorniško pot. Papež Frančišek, kot spominja patriarh, pogosto govori o veseli Cerkvi, ki gre ven iz sebe, ki svetu prinaša oznanilo vstalega Kristusa, zmagovalca nad grehom in smrtjo. Tudi v apostolski spodbudi Veselje evangelija papež tesno povezuje veselje, evangelij in človekovo osvoboditev. Postni čas, ki je obdobje vrnitve k Bogu in sprave, nas še posebej vabi, da premislimo o teh besedah svetega očeta. To je čas, ko se pripravljamo na veliko noč. Prav iz velikonočne skrivnosti pa izvira zakrament pokore in sprave.

Duhovnik ne predstavlja le Boga, ampak celo skupnost
Le-ta je torej zakrament kristjana grešnika, ki se mora zaradi svoje krhkosti vrniti k Bogu. In to ne le enkrat, temveč vsakokrat, ko se od Njega oddalji. Kot nato spominja beneški patriarh, je pomembno ponižno in z zaupanjem priznati svoje grehe pred služabnikom Cerkve. O tem je govoril tudi papež Frančišek med eno izmed nedavnih sredinih splošnih avdienc. V obhajanju zakramenta spovedi duhovnik ne predstavlja le Boga, ampak celo skupnost, ki se »prepozna v krhkosti vsakega svojega člana, ki ganjeno posluša njegovo kesanje, ki se spravi z njim, ki ga opogumi in pospremi na poti spreobrnjenja ter človeškega in krščanskega dozorevanja«. Človek sicer lahko le v svojem srcu prosi Boga za odpuščanje, vendar pa so naši grehi tudi proti bratom, proti Cerkvi. Zato, kot je med katehezo zatrdil papež, je potrebno prositi za odpuščanje Cerkev in brate v osebi duhovnika. Sprava s Cerkvijo pozdravi rano, ki je bila zadana z grehom. Ozdravi tistega, ki se je od skupnosti oddaljil, in skupnost, ki je trpela zaradi greha enega svojih članov.

Prijateljstvo z Bogom, mir srca in občestvo z brati
Ponovno odkriti veselje zakramenta spovedi pomeni izkusiti usmiljenje Očeta in Cerkve. Pokora in sprava sta izraza Božje milosti. Zakrament je zato vidna oblika milosti, ki je dana naši svobodi preko določenega cerkvenega znamenja, sestavljenega iz objektivnega trenutka, to je odveze, in subjektivnega, to je skesanosti, priznanja in zadoščenja skesanca. Msgr. Moraglia nadalje še piše, da je sprava dejanje, ki ga lahko izpolni le Bog, in pa, da je nekaj, kar človeka vrne Bogu, samemu sebi in Cerkvi. S tem, da mu podari prijateljstvo z Bogom, mir srca in občestvo z brati.

Msgr. Moraglia v pismu zato nazadnje opogumlja župnijske in druge verske skupnosti, da bi predstavljale »odprt prostor«, da bi v katehezah poudarjale usmiljenje Boga Očeta in da bi omogočale priložnosti, preko katerih bi se k zakramentu pokore in sprave lahko pristopilo z vedrino in zahvaljevanjem. Vse to bi morale nuditi tako otrokom, birmancem, mladim, kot tudi odraslim osebam, starostnikom in bolnikom.

Audio: