Papež med jutranjo mašo: Post pomeni skrbeti za življenje brata

VATIKAN (petek, 7. marec 2014, RV) – Se sramujem mesa svojega brata, sestre? Tako se glasi eno izmed vprašanj, ki jih je papež Frančišek zastavil vernikom med današnjo jutranjo mašo v kapeli Doma sv. Marte. Med homilijo je poudaril, da je življenje vere tesno povezano z življenjem dejavne ljubezni do ubogih. Brez slednjega je tisto, kar se izpoveduje, samo hinavščina.

Krščanstvo ni pravilo brez duše, priročnik formalnih predpisov za ljudi, ki kažejo lep obraz hinavščine, da bi prikrili prazno srce brez ljubezni. Krščanstvo je »meso« Kristusa, ki se brez sramovanja skloni k trpečemu. Da bi pojasnil to nasprotje, je papež Frančišek izhajal iz današnjega evangeljskega odlomka. Pismouki grajajo učence, da ne spoštujejo posta, kot to delajo oni in farizeji. A dejstvo je, da so ti spoštovanje zapovedi spremenili v zgolj »formalnost«. »Versko življenje« so spremenili v »etiko« in pri tem pozabili na korenine, ki so »zgodovina odrešenja, izvoljenosti, zaveze«.

»Od Gospoda prejeti ljubezen Očeta, od Gospoda prejeti identiteto ljudstva in to nato spremeniti v etiko ter zavrniti tisti dar ljubezni. Ti hinavski ljudje so dobre osebe, delajo vse tisto, kar je potrebno delati. Zdijo se dobre! So etiki, toda etiki brez dobrote, kajti izgubili so občutek pripadnosti nekemu ljudstvu. Gospod daje zveličanje znotraj ljudstva, v pripadnosti ljudstvu.« Vendar pa je, kot je nato nadaljeval papež, že prerok Izaija jasno prikazal, kaj je pravi post glede na Božji pogled. O tem smo slišali v današnjem prvem berilu: »odpeti krivične spone«, »odpustiti na svobodo zatirane«, pa tudi »dajati lačnemu svoj kruh«, »pripeljati uboge brezdomce v hišo«, »obleči nagega, ki ga vidiš«.

»To je post, ki ga želi Gospod! Post, ki skrbi za življenje brata, ki se ne sramuje – kot pravi Izaija sam – bratovega mesa. Naša popolnost, naša svetost gre naprej z našim ljudstvom, v katerega smo izvoljeni in vključeni. Naš največji dokaz svetosti je prav v mesu brata in v mesu Jezusa Kristusa. Dokaz svetosti danes, naše, tukaj, na oltarju, ni hinavski post. Pač pa je ne sramovati se mesa Kristusa, ki danes prihaja sem! To je skrivnost Kristusovega telesa in krvi. Iti in deliti kruh z lačnim, negovati bolne, ostarele, tiste, ki nam ne morejo v zameno dati ničesar: to pomeni ne sramovati se mesa!« In to pomeni, je nadaljeval papež Frančišek, da je najtežji post prav »post dobrote«.

To je post, ki ga je bil zmožen usmiljeni Samarijan, ki se je sklonil nad ranjenega moža. In ne post duhovnika, ki je tega istega nesrečnika pogledal, a šel naravnost naprej, morda iz strahu, da bi se okužil. Papež Frančišek je tako sklenil z vprašanji, ki jih danes predlaga Cerkev: »Se sramujem mesa svojega brata, svoje sestre? Ko dajem miloščino, ali pustim, da kovanec pade, ne da bi se dotaknil roke? In če se je slučajno dotaknem, kaj naredim takoj? Ko dajem miloščino, pogledam v oči svojega brata, svoje sestre? Kadar vem, da je neka oseba bolna, jo grem obiskat? Jo pozdravim z nežnostjo?« Ali znam pobožati bolne, ostarele, otroke ali sem izgubil občutek za ljubkovanje? »Ti hinavci niso znali pobožati! Na to so pozabili … Ne se sramovati mesa naših bratov: to je naše meso! Kakor mi delamo s tem bratom, s to sestro, tako bomo sojeni.«

Audio: