Papež Kongregaciji za škofe: Škof mora biti pričevalec Vstalega, človek
potrpežljivosti in molitve, pastir, ki je blizu svoji čredi
VATIKAN (četrtek, 27. februar 2014, RV) – Papež Frančišek se je danes dopoldne
sestal s člani Kongregacije za škofe. V govoru je pokazal na najpomembnejše lastnosti,
ki jih ta vatikanski dikasterij mora upoštevati pri izbiranju škofov. Potrebujemo
takega, ki bo »nad nami bdel od zgoraj«, ki »nas bo gledal s prostranostjo
Božjega srca«, je zatrdil papež. Ne potrebujemo menedžerja, ne upravitelja podjetja
in ne takega, ki bo na ravni naših pomanjkljivosti in majhnih zahtev. »Potrebujemo
nekoga, ki se bo znal dvigniti na višino Božjega pogleda na nas, da bi nas
vodil proti Njemu. Samo v Božjem pogledu je za nas prihodnost. Potrebujemo nekoga,
ki pozna prostranost Božjega polja bolj od svojega malega vrta in nam bo zato zagotovil,
da to, po čemer hrepenijo naša srca, ni prazna obljuba.« Ljudje namreč
s težavo hodijo po ravnini vsakdanjosti in potrebujejo vodstvo nekoga, ki je zmožen
stvari videti od zgoraj.
Papež je v nadaljevanju izpostavil temeljne lastnosti
škofa, ki mora biti pričevalec Vstalega, človek potrpežljivosti in molitve, pastir,
ki je blizu svoji čredi. Temeljni kriterij škofa, kakršnega hočemo imeti, je, da je
priča Vstalega. »Škof je tisti, ki zna narediti resnično vse tisto, kar se je zgodilo
Jezusu, predvsem pa zna, skupaj s Cerkvijo, biti priča njegovega
vstajenja. Škof je predvsem mučenec Vstalega. Ni izolirana priča, ampak
je skupaj s Cerkvijo. Njegovo življenje in služba morata dati verodostojnost vstajenju.«
Škofovstvo je za Cerkev, za čredo, za druge, je pojasnil papež in nadaljeval, da za
škofa ni dovolj samo vrsta človeških odlik, intelektualnih, kulturnih in pastoralnih.
Tudi te so seveda pomembne, pri čemer je naštel škofovo človeško integriteto, krščansko
solidarnost, vedenje in kulturno pripravo, ortodoksijo in zvestobo resnici, notranjo
in zunanjo disciplino, sposobnost vodenja, transparentnost in nenavezanost na upravljanje
z dobrinami. Dodal pa je, da morajo te značilnosti biti odraz osrednjega pričevanja
o Vstalem. Duh Vstalega je namreč tisti, ki dela svoje pričevalce, ki združuje in
dviguje kvaliteto in vrednote ter tako izgrajuje škofa.
Frančišek je prav tako
poudaril, da mora škof biti varuh nauka. Cerkev potrebuje ponižne in zaupne sejalce
resnice, ki vedo, da jim je ta vedno znova izročena, in ji zaupajo. Papež je posebej
izpostavil pomen potrpežljivosti. Prav tako je pomembno, da je škof človek molitve,
v kateri se tudi kaže njegov pogum. »Človek, ki nima poguma za razpravljanje z
Bogom v korist svojega ljudstva, ne more biti škof.« To ne more biti niti tisti,
ki ni zmožen prevzeti poslanstvo in Božje ljudstvo privesti na kraj, ki mu ga pokaže
Gospod. Sveti oče je ob koncu govora še posebej poudaril, da »Cerkev potrebuje
pristne pastirje«, njihova skrb za čredo pa mora biti vztrajna in vsakodnevna.
Čreda namreč mora najti prostor v pastirjevem srcu. Če pa ta ni trdno ukoreninjen
v sebi, v Kristusu in v njegovi Cerkvi, ga bo stalno premetavalo med valovi iskanja
kratkotrajnih kompenzacij in čredi ne bo nudil nobene zaščite.