Tomaževa proslava Teološke fakultete Univerze v Ljubljani
LJUBLJANA (ponedeljek, 3. marec 2014, RV) – V počastitev svojega zavetnika
sv. Tomaža Akvinskega je Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani priredila Tomaževo
proslavo. V ljubljanski stolnici so se ob 9.00 uri zbrali pri sveti maši, ki jo je
ob somaševanju škofov in profesorjev Teološke fakultete vodil apostolski administrator
ljubljanske nadškofije, novomeški škof msgr. Andrej Glavan. Po bogoslužju je
bila ob 10.30 uri v veliki dvorani Teološke fakultete slavnostna akademija, na kateri
so diplomanti Teološke fakultete prejeli diplomske listine, udeleženci programov za
izpopolnjevanje potrdila, za izjemne diplomske naloge pa so bile podeljene Tomaževe
nagrade.
Audio uvoda v mašo prof. dr. Christiana Gostečnika OFM, dekana TF:
Dragi sobratje v škofovski, duhovniški in
diakonski službi, dragi bogoslovci, spoštovani profesorski zbor TEOF in uslužbenci
naše teološke fakultete, drage študentke in študenti, dragi gostje, drage sestre,
dragi bratje.
Sv. Tomaž Akvinski, ta veliki cerkveni učitelj, ki je slovel
kot doctor communis, mož globoke vere in duha, je bil tudi spoštljiv in zvest
sin Cerkve.
»Verujem v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.«
Tako vsako nedeljo in slovesni praznik odmeva pri bogoslužju, ko občestvo moli veroizpoved.
Ob poslušanju o škandalih, ob upravičenih kritikah in ob potenciranih slabostih in
grehih v Cerkvi se lahko v marsikomu vzbudi vprašanje, dvom, ali še smemo govoriti
o »sveti Cerkvi«.
Ko se zazremo v obličje vesoljne in naše krajevne
Cerkve, vidimo v njem veliko grešnega, nesprejemljivega, in to ne le danes, temveč
odkar Cerkev obstaja. Žal je to resnica, ki je ne smemo olepševati ali prikrivati.
Za vse to moramo prositi odpuščanja in se vedno znova vračati k našim idealom. Iz
naših napak naj bi se učili in jih ne ponavljali. To ni vedno enostavno. Od nas zahteva
veliko truda in ponižnosti. To velja za vsakega od nas, začenši s papežem preko škofov
in duhovnikov do župnijskih svetov in vsakega posameznega laika. Katoliška Cerkev
je nase že od nekdaj gledala kot na grešnico in je to zapisala tudi v katekizmu: »Medtem
ko je bil Kristus 'svet, nedolžen, neomadeževan' in ni poznal greha, temveč
je prišel le v spravo za grehe ljudstva, pa ima Cerkev v svoji sredi grešnike, je
hkrati sveta in vedno potrebna očiščevanja ter nikoli ne preneha s pokoro in prenavljanjem
(C 8; prim. E 3;6). Vsi člani Cerkve, vključno z njenimi nositelji službe, morajo
priznavati, da so grešniki (prim. 1 Jn 1,8-10). V vseh je plevel greha še vedno primešan
dobremu zrnju evangelija in bo tako do konca časov (prim. Mt 13,24-30). Cerkev torej
zbira grešnike, ki jih je doseglo Kristusovo odrešenje, a so vedno na poti posvečenja«
(KKC 827). Zato je Cerkev vedno potrebna tudi očiščevanja.
Kaj pravi
o tem naš zavetnik, »doctor communis«? V svoji Sumi je sv. Tomaž Akvinski
zapisal: »Cerkev je veličastna, nima madeža in greha. Reči je treba, da
je to poslednji cilj, h kateremu nas vodi Kristusovo trpljenje. To bo resničnost šele
v večni domovini, ne pa na poti tja; tukaj na poti pa bi sami sebe varali,
kakor trdi apostol Janez, če bi rekli, da nimamo greha (Jn 1, 8)«
(S. Theol, 3, q. 8, a. 3, od. 2).
V pismu Efežanom pravi apostol narodov: »Kristus
je ljubil Cerkev in sam sebe zanjo dal, da bi jo v vodni kopeli z besedo očistil in
posvetil, da bi napravil sam sebi veličastno Cerkev, ki ne bi imela madeža in greha
ali kaj podobnega« (Ef 5, 26 sl.).
Sv. Tomaž to mesto razlaga: »Cilj
posvečenja je čistost Cerkve. Zato pravi, da bi sebi napravil veličastno Cerkev. Kakor,
da bi apostol hotel reči: ’Ne spodobi se, da bi brezmadežni ženin imel omadeževano
nevesto.’ Zato sam sebi napravi brezmadežno Cerkev; tukaj po milosti in v prihodnosti
po slavi …«
Cerkev je torej sveta, tudi če so v njeni sredi grešniki. Ni
sveta, ker bi bili vsi ljudje v njej popolni in brez greha, ni sveta, ker jo vodijo
sveti pastirji, ni sveta, čeprav jo vodi človek, ki ga kličemo sveti oče. Cerkev je
sveta, ker je njen zadnji temelj Bog, ki je edini svet.
Vsi ljudje brez izjeme
smo podvrženi zmotam, vključno s tistimi, ki v Cerkvi zasedamo vodilna mesta. Ne bi
bilo mogoče ljudem vseh časov nepotvorjeno prenašati v Jezusu Kristusu razodeto Božjo
resnico, če ne bi Bog svoje Cerkve na njeni poti skozi stoletja napravil deležne samo
njemu lastne nezmotljivosti. In prav to je Jezus obljubil svojim učencem: »Jaz
pa bom prosil svojega Očeta in dal vam bo drugega tolažnika, da bo ostal pri
vas vekomaj. Duha resnice … on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.«
(Jn 14, 16-17.26).
Vendar, kjer so ljudje, tam stvari potekajo tudi po človeško.
Že Pavel je videl padce kristjanov, kako so nezvesti svojim sklepom. Vseeno se ni
utrudil oznanjati ideala, opominjati ter spominjati, da je potrebno naše posvečenje.
Svetopisemski avtorji bi pritrdili Leon-u Bloy-u, da v življenju obstaja samo ena
resnična tragedija: namreč da nismo sveti.
»Tudi v našem času je Cerkvi
dobro znano, kolikšna je razdalja med oznanilom, ki ga razglaša in med človeško slabostjo
tistih, katerim je evangelij zaupan,« pravi II. vatikanski koncil v svoji Pastoralni
konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu, (Gaudium et spes). Koncil, ki vztraja
pri tem, da je Cerkev »neuničljivo sveta,« vidi tudi, da dejansko obnašanje vernikov
bolj zakriva resnično obličje Boga in vere, kot da bi ga razsvetljevalo in delalo
privlačnega. Zato je Cerkev vedno (ne le danes) bila in bo potrebna očiščenja in pokore.
Potrebno je stalno spreobračanje src, potrebuje svete može in žene, po katerih bo
obraz Cerkve na novo zasijal. To ni le naloga duhovnikov, temveč vsakega krščenega.
Vsi moramo biti vzor in druge pritegovati k svetosti.
Svetniki in svetnice
so bili vedno, skozi vso zgodovino Cerkve, studenec in izvir prenove v najtežjih okoliščinah.
Bog
Cerkve ne bo nikoli zapustil, temveč jo vedno znova kliče k življenju. Božja ljubezen
je vedno močnejša od človeških slabosti. Iskreno moramo priznati, da Bog v in po Cerkvi
uresničuje mnoge globoko človeške stvari. A prav zaradi tega je razočaranje nad njeno
slabostjo in grešnostjo tako veliko. Pred nami na vseh ravneh stojijo zahteve evangelija.
Zato mora v Cerkvi obstajati prostor za kritiko, tudi do odgovornih. Ta kritika pred
odgovorne in pred celotno skupnost postavlja ogledalo evangelija, ki ima za cilj vedno
večje spreobrnjenje. Resnična kritika je izraz ljubezni, globoke želje po tem, da
bi sobratje in sestre kristjani postali takšni, kakršne jih želi Kristus.
Vsak
torej sme kritizirati Cerkev, če o njej ne govori le od zunaj, temveč se od znotraj
udeležuje vsega, kar sodi k njej, četudi mora o nekaterih stvareh – morda oz. verjetno
celo upravičeno – izraziti svojo kritiko. Toda v enaki meri, kot kritizira, se mora
počutiti tudi solidarnega. Na to je mislil apostol Pavel, ko je zapisal: »Če en
ud trpi, trpijo z njim vsi udje.« (1 Kor 12, 26). V »Kristusovem telesu« med različnimi
udi ni škodoželjnosti, tudi ne farizejstva. Tisti, ki kritizira, se ne sme počutiti
bolje kot tisti, ki je deležen kritike, »kot tisti cestninar tam zadaj.« (Lk
18, 13). Naša kritika mora biti iskrena in mora prihajati iz vernega srca, ki ga resnično
navdihuje evangelij in ga je očistila molitev.
Glejmo na Cerkev kot na našo
mater. Vsak od nas ljubi svojo mater, tudi če se z njo ne strinja vedno in povsod.
Tudi takrat, ko jo kritiziram, tudi takrat, ko trpim zaradi njene šibkosti in slabosti.
Pogosto pa se mi zdi, da mnogi, ki kritizirajo, Cerkve ne vidijo kot matere, temveč
kot zlobno taščo. Kdor kritiko izvaja z zagrenjenostjo ali zmagoslavjem, tega ne vodi
ljubezen. »Nihče ne more imeti Boga za Očeta, ki nima Cerkve za mater,« se
glasi vedno veljavni temeljni izrek, ki ga je postavil že sv. Ciprijan iz Kartagine.
Poskusimo Cerkev narediti boljšo tako, da mi postajamo boljši.
Všeč mi je bila
molitev Gregorja Čušina iz uvoda v knjižico Naj te srečam, Gospod. Takole pravi:
»Naj te srečam, Gospod – v Cerkvi, ki ji po zakramentu krsta pripadam. Naj me ne
bo sram te pripadnosti: kajti to je Cerkev apostolov, mučencev, pričevalcev. To je
Cerkev velikih svetnikov. In Cerkev malih, skritih, nepoznanih. Cerkev mnogih, čigar
svetništvo ostaja nepoznano in nepriznano. Daj, da me ne bo treba biti sram te pripadnosti.«
Amen.