Papež Frančišek: Lačen otrok v begunskem taborišču in velike zabave izdelovalcev orožja

VATIKAN (torek, 25. februar 2014, RV) – Otroci v begunskih taboriščih so lačni, medtem ko se izdelovalci orožja zabavajo po salonih. To je močna podoba, ki izstopa iz homilije papeža Frančiška med jutranjo mašo v Domu sv. Marte.

Današnje berilo iz Jakobovega pisma govori o vojskovanju in prepirih, evangeljski odlomek pa o prerekanju Jezusovih učencev, kdo med njimi je največji. Zato je bila celotna papeževa homilija užaloščen poziv k miru, poziv proti vsaki vojni, tako na svetu kot v družini. Mir ne sme biti samo beseda, je poudaril papež Frančišek in vse kristjane spodbudil, da se ne bi navadili na škandal vojne. Vojna se rodi, kadar se srca oddaljijo. O tem, o žrtvah tu in tam, beremo v časopisih vsak dan: »Zdi se, da so mrtvi del vsakdanjega računovodstva. Navadili smo se brati te stvari! Če bi imeli dovolj potrpežljivosti, da bi našteli vse vojne, ki se v tem trenutku odvijajo po svetu, bi nedvomno imeli popisanega precej papirja. Zdi se, da se nas je duh vojne polastil.«

V tem obdobju se spominjamo stoletnice svetovne vojne, vendar pa danes ni nič drugače, je z grenkobo nadaljeval papež. Le da imamo namesto ene velike vojne vsepovsod majhne vojne in razdeljene narode. Da bi ohranili lastne interese se pobijajo med seboj.

»Od kod boji in od kod prepiri med vami?« To vprašanje stoji na začetku odlomka iz Jakobovega pisma. Papež Frančišek je nanj odgovoril z besedami, da se vojne in sovraštvo ne morejo kupiti na tržnici, ampak jih najdemo v srcih. Spomnil je, kako so bili kot otroci pri verouku ogorčeni, ko so jim razložili zgodbo o Kajnu in Abelu. Niso namreč mogli sprejeti, da bi nekdo ubil brata. Toda danes je na milijone oseb ubitih med brati, le da smo na to navajeni. Prva svetovna vojna v nas vzbuja ogorčenje. Ta velika vojna, ki je vsepovsod, a je nekoliko skrita, pa v nas ne vzbuja ogorčenja. Mnogi umirajo zaradi koščka zemlje, zaradi neke ambicije, sovraštva, zaradi rasnega ljubosumja. K vojni, k duhu sveta, nas pripeljejo poželenja.

Nadalje je papež Frančišek spomnil, da se običajno pred konfliktom znajdemo v nenavadni situaciji: rešiti ga želimo s prepirom. To je »jezik vojne«. Ta nam pride na misel pred »jezikom miru«. »In posledice? Pomislite na lačne otroke v begunskih taboriščih … Pomislite samo na to: to je sad vojne! In če želite, pomislite na velike salone, na zabave, ki jih prirejajo tisti, ki so gospodarji industrije orožja, ki izdelujejo orožje, orožje, ki konča tam. Otrok v begunskem taborišču, ki je bolan, lačen, in velike zabave, življenje v ugodju tistih, ki orožje izdelujejo.« Kaj se dogaja v naših srcih? To vprašanje si je zastavil papež in poudaril preprost nasvet apostola Jakoba: »Približajte se Bogu in On se bo približal vam.« Tako bo ta duh vojne, ki nas oddaljuje od Boga, ne le daleč od nas, ampak tudi daleč od naših domov.

»Koliko je uničenih družin, ker oče ali mama nista sposobna najti poti miru in imata raje vojno, raje obtožujeta … Vojna uničuje! 'Od kod boji in od kod prepiri med vami? Ali ne od tod: iz vašega poželenja?'« Iz srca, je še enkrat poudaril papež Frančišek: »Danes vam predlagam, da bi molili za mir, za tisti mir, za katerega se zdi, da je postal samo beseda in nič več. Da bi ta beseda imela zmožnost ukrepati, sledimo nasvetu apostola Jakoba: 'Občutite svojo nesrečo!'« Tisto nesrečo, iz katere izvirajo vojne: vojne v družini, vojne v četrti, vojne vsepovsod. Kdo izmed nas joče, ko bere časopis ali ko na televiziji vidi podobe vseh teh mrtvih? Tako je še vse vprašal papež in ponovno spomnil na apostolove besede: »Vaš smeh naj se spremeni v žalovanje in veselje v potrtost.« To je tisto, kar »mora danes, 25. februarja, narediti kristjan pred mnogimi vojnami vsepovsod: 'Jokati, žalovati, ponižati se.' Gospod naj nam da to razumeti in naj nas reši, da se na novice o vojni ne bi navadili.«

Audio: