Današnja splošna avdienca posvečena zakramentu bolniškega maziljenja: Kristus,
ki je blizu bolnikom
VATIKAN (sreda, 26. februar 2014, RV) – »Zakrament bolniškega maziljenja
nam pomaga, da se z roko dotaknemo Božjega sočutja do človeka.« Tako je
papež Frančišek začel današnjo katehezo med splošno avdienco, ki je potekala na Trgu
sv. Petra. Nadaljeval je z razlago zakramentov in danes govoril o zakramentu bolniškega
maziljenja.
Jezus v duhovnikovi osebi postane blizu trpečemu V
preteklosti so ta zakrament imenovali »poslednje maziljenje«, ker je bilo razumljeno
kot duhovna tolažba pred bližajočo se smrtjo. Govoriti o »bolniškem maziljenju«
pa nam pomaga razširiti pogled na izkušnjo bolezni in trpljenja v obzorju Božjega
usmiljenja. Vso globino skrivnosti, ki se kaže v bolniškem maziljenju, izraža svetopisemska
prilika o usmiljenem Samarijanu iz Lukovega evangelija (Prim. Lk 10,30-35). »Vsakokrat,
ko obhajamo ta zakrament, Gospod Jezus v duhovnikovi osebi postane blizu tistemu,
ki trpi in je težko bolan ali pa je ostarel.« Prilika pravi, da usmiljeni Samarijan
poskrbi za trpečega človeka ter na njegove rane zlije olja in vina. Papež je pojasnil,
da nas olje spominja na blagoslov olja, ki ga vsako leto pri krizmeni maši na veliki
četrtek opravi škof, namenjeno pa je ravno bolniškemu maziljenju. Vino pa je znamenje
»Kristusove ljubezni in milosti, ki izvirata iz darovanja njegovega življenja za
nas in ki se v vsem svojem bogastvu izražata v zakramentalnem življenju Cerkve«.
Na koncu, Samarijan trpečega človeka zaupa v skrb gostilničarju, ne glede na stroške.
Gostilničar je po papeževih besedah »Cerkev, skupnost kristjanov, smo mi,
ki nam Gospod vsak dan zaupa tiste, ki trpijo v telesu in duhu, da bi lahko še naprej
zlivali na njih vso Gospodovo usmiljenje in zveličanje«.
Naloga, ki
jo je Cerkev prejela od Jezusa Papež Frančišek je nadaljeval, da je to naročilo
poudarjeno na ekspliciten in impliciten način v Jakobovem pismu: »Če je kdo med
vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodovem
imenu pomazilijo z oljem. In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo okrepil;
če je storil grehe, mu bodo odpuščeni« (Jak 5,14-15). Papež je dodal, da gre za
prakso, ki se jo je opravljalo že v času apostolov. Jezus je namreč svoje učence učil,
naj tako kot on ljubijo bolnike in trpeče, in jim posredoval zmožnost in nalogo, da
v njegovem imenu in v skladu z njegovim srcem podeljujejo tolažbo in mir, preko posebne
milosti zakramenta. Vendar pa pri tem ne smemo pasti v obsesivno iskanje čudeža ali
pričakovanje, da bomo vedno dosegli ozdravljenje.
V trenutku bolečine
in bolezni nismo sami Po Frančiškovih besedah gre za zagotovitev Jezusove bližine
bolniku ali ostarelemu; vsaka oseba, starejša od 65 let lahko prejme ta zakrament;
je Jezus, ki se približuje. Duhovnikov obisk bolnika je zelo pomemben; duhovnik pride,
da bi pomagal bolniku ali ostarelemu. Jezus je namreč tisti, ki na ta način prihaja
in tolaži, daje moč in upanje, odpuščanje. To ni noben tabu, je zatrdil papež, kajti
»vedno je lepo vedeti, da v trenutku bolečine in bolezni nismo sami«.
Duhovnik in tisti, ki so prisotni med bolniškim maziljenjem, predstavljajo vso krščansko
skupnost, ki se kot eno samo telo z Jezusom zbere ob trpečem in njegovi družini ter
v njej ohranja upanje, jo podpira z molitvijo in bratsko toplino. »Največja
tolažba pa prihaja iz dejstva, da v zakramentu postane navzoč sam Gospod
Jezus, ki nas prime za roko, nas ljubkuje in nas spominja, da mu že pripadamo
in da nas nič, niti zlo in smrt, ne bo moglo ločiti od njega,« je
še dejal papež Frančišek.