VATIKAN (nedelja, 23. februar 2014, RV) – »Dragi prijatelji, obhajanje
zakramenta sprave pomeni biti oviti v topel objem: objem neskončnega Očetovega
usmiljenja,« tako je papež Frančišek dejal vernikom, ki so se v sredo zbrali na
splošni avdienci. Med katehezo, posvečeno zakramentu pokore in sprave,jih
je spodbudil, naj se spovedi ne bojijo.
Ko se spovemo, nas Bog objame Zakrament
sprave je »zakrament ozdravljenja«. Poleg tega sam sebi ne morem reči: »Jaz
si odpuščam grehe.« Za odpuščanje vedno prosimo nekoga drugega in pri spovedi
prosimo Jezusa. »Odpuščanje ni sad naših prizadevanj, ampak jepoklon, jedar Svetega Duha«, ki nas napolnjuje s kopeljo usmiljenja
in milosti, ki neprestano vre iz na stežaj odprtega srca križanega in vstalega Kristusa.
Papež je spomnil še na priliko o sinu, ki je zapustil očetovo hišo. V srcu je nosil
veliko krivde in veliko sramu. A ko je začel očeta prositi odpuščanja, je bil zelo
presenečen, ko mu oče ni pustil govoriti, ampak ga je objel in pripravil gostijo:
»Vsakokrat, ko se spovemo, nas Bog objame in pripravi gostijo.«
Izredni
konzistorij:Družina je nepogrešljiva za prihodnost človeštva Pretekli
teden je dogajanje v Vatikanu zaznamoval izredni konzistorij, posvečen družini. »Med
našim premišljevanjem bo ves čas navzoča lepota družine in zakona, veličina te človeške
stvarnosti, tako preproste in obenem tako bogate, sestavljene iz veselja in
upanja, naporov in trpljenja, kot celotno življenje,« tako je zatrdil papež ob
začetku konzistorija. »Družina je danes zaničevana, trpinčena, od nas pa se zahteva,
da prepoznamo, kako lepo, resnično in dobro je osnovati družino; kako je to
nepogrešljivo za življenje sveta in prihodnost človeštva.«
19
novih kardinalov: Cerkev vas potrebuje »Bratje, pustimo, da nas Gospod
Jezus pokliče k sebi! Pustimo, da nas s-kliče. Poslušajmo ga, da bi postajali
vedno bolj eno srce in ena duša, okoli Njega.« S temi besedami je papež nagovoril
19 novih kardinalov, ki jih je umestil na včerajšnji dan. Obenem jih je tudi spodbudil:
»Cerkev potrebuje vaš pogum, da bi oznanjala evangelij ob vsaki primerni in neprimerni
priložnosti ter da bi pričevala o resnici. Cerkev potrebuje vašo molitev. Cerkev potrebuje
vaše sočutje predvsem v tem trenutku bolečine in trpljenja v mnogih državah po svetu.«
Živeti
tako, da bi bili vsi koristni in dragoceni za vse »Prepogosto se pozablja,
da so odnosi med ljudmi vedno odnosi medsebojne odvisnosti, ki se v življenju
osebe kaže v različnih stopnjah, v večji meri pa se pojavi v situacijah starosti,
bolezni, invalidnosti in trpljenja na splošno.« Tako je papež spomnil v sporočilu
Papeški akademiji za življenje, ki letos praznuje 20. obletnico svoje ustanovitve.
V predgovoru h knjigi prefekta Kongregacije za nauk vere, kardinala Gerharda Ludwiga
Müllerja, z naslovom 'Revna za revne. Poslanstvo Cerkve' pa je papež Frančišek
poudaril priložnost, ki jo imamo, da bi na svetu »vsi bili koristni in dragoceni
za vse, vsak na svoj način«. Kadar živi v solidarnosti, človek ve, da »se bo
to, kar odreka drugim in zadržuje zase, prej ali slej obrnilo proti njemu«. A
ko se dobrine, s katerimi se razpolaga, uporablja ne samo za lastne potrebe, ampak
se jih razdeljuje, se te pomnožijo in obrodijo nepričakovani sad. Med profitom in
solidarnostjo obstaja izvorna vez, rodovitno kroženje med zaslužkom in darom, zato
je »naloga kristjanov, da odkrivajo, živijo in vsem oznanjajo to dragoceno in izvorno
enotnost med profitom in solidarnostjo.« Papež Frančišek je ta teden napisal tudi
sporočilo ob 50. obletnici objave koncilske konstitucije o svetem bogoslužju (Sacrosanctum
Concilium). V le-tem je poudaril: »Liturgija, ki bi bila ločena
od duhovnega bogoslužja, bi tvegala, da se izprazni, da bi iz krščanske izvirnosti
propadla v nekakšen splošen sakralen, skoraj magičen pomen, in v prazen esteticizem.«
Kot Kristusovo dejanje liturgija iz svoje notranjosti spodbuja, da bi privzeli Kristusova
čutenja.
Jutranje maše: potrpežljivost, skušnjave, spoznavanje Jezusa, vera
brez sadov Med homilijami pri jutranjih mašah v Domu sv. Marte pa je papež
Frančišek ta teden govoril o potrpežljivosti, skušnjavah, spoznavanju Jezusa in o
veri brez sadov. Potrpežljivost, prenašanje preizkušenj, tistega, česar si nismo želeli,
nam pomaga, da naše življenje zori, tako je poudaril v ponedeljek. Kdor ne pozna te
modrosti potrpežljivosti, je svojeglava in muhasta oseba kot otroci. Nič ji ni prav.
Taka oseba ne raste, ne zna sprejeti življenja takega, kot pride. Misli si: »Ali
to ali nič.« V torek je papež govoril o skušnjavah, ki izvirajo iz naših poželenj:
»Kadar smo v skušnjavi, ne slišimo Božje besede. Ne slišimo. Ne razumemo.«
Skušnjava namreč zapira, odvzame nam zmožnost daljnovidnosti, zapira nam vsako obzorje.
In tako nas pripelje do greha: »Kadar smo v skušnjavi, nas reši le Božja beseda,
Jezusova beseda.« »Zdi se, da za odgovor na tisto vprašanje, ki ga mi vsi čutimo
v srcu – kdo je Jezus za nas? – ne zadostuje tisto, kar smo se naučili, kar smo se
učili pri verouku, kar je sicer pomembno naštudirati in poznati, a ni dovolj.«
To je bil papežev poudarek med homilijo v četrtek. Da bi poznali Jezusa, moramo hoditi
za njim kot njegovi učenci. V petek pa je papež Frančišek še zatrdil: »Vera je
srečanje z Jezusom Kristusom, z Bogom. Tu se rodi in te nato pripelje v pričevanje.
Apostol želi reči to: vera brez del, vera, ki te ne vključi, ki te ne pripelje v pričevanje,
ni vera. So besede in nič več kot besede.«