Duhovne misli Benedikta XVI. za 7. nedeljo med letom
Na današnjo sedmo navadno nedeljo nam svetopisemska besedila govorijo o volji Boga,
ki želi, da ljudje postanejo deležni njegovega življenja: »Bodite sveti, kajti
jaz, GOSPOD, vaš Bog, sem svet« beremo v tretji Mojzesovi knjigi (3Mz 19,1-2).
S temi besedami in predpisi, ki iz njih izhajajo, Gospod vabi svoje ljudstvo, ki si
ga je izbral, naj bo zvesto zavezi z Njim in naj hodi po njegovih poteh ter tako utemeljuje
socialno zakonodajo na podlagi zapovedi: »ljubi svojega bližnjega kakor samega
sebe« (3Mz 19,18). Če poslušamo Jezusa, v katerem je Bog prevzel umrljivo telo,
da bi tako postal bližnji vsakemu človeku in bi razodel svojo brezmejno ljubezen do
nas, slišimo isti poziv z istim drznim namenom. Gospod namreč smelo pravi: »Bodite
torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). Toda, kdo lahko postane
popoln? Naša popolnost je v tem, da živimo ponižno kot Božji otroci ter v resnici
izpolnjujemo njegovo voljo. Sveti Ciprian je zapisal, naj »bo obnašanje Božjih
otrok primerno Božjemu očetovstvu, da bo Bog slavljen in hvaljen z lepim
človekovim obnašanjem« (De zelo et livore, 15: CCL 3a,83).
Na kakšen način
lahko posnemamo Jezusa? Jezus pravi: »Ljubite svoje sovražnike in molite
za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta,
ki je v nebesih« (Mt 5,44-45). Kdor sprejme Gospoda v svoje življenje
ter ga ljubi z vsem svojim srcem, je sposoben novega začetka. Uspe izpolniti Božjo
voljo; uspe uresničiti nov način bivanja, ki ga poživlja ljubezen in ga usmerja proti
večnosti. Apostol Pavel dodaja: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji
Duh prebiva v vas?« (1Kor 3,16). Če se res zavedamo te resničnoti in se naše življenje
ob tem temeljito preoblikuje, postane naše pričevanje jasno, zgovorno in učinkovito.
Nek srednjeveški avtor je zapisal: »Ko je celotno človekovo
bitje, če tako rečemo, pomešano z Božjo ljubeznijo, tedaj sijaj njegove
duše odseva tudi na njegovem obličju« (Giovanni Climaco, Scala Paradisi, XXX:
PG 88,1157 B), v celotnem njegovem življenju. »Ljubezen je nekaj velikega« –
beremo v knjigi Hoja za Kristusom - »je nekaj kar napravi vsako težko stvar lahko
ter potrpežljivo prenaša vsako težavo. Ljubezen se želi povzpeti v višave,
ne da bi jo zadžalo karkoli zemeljskega. Porodi se v Bogu in samo v Bogu lahko najde
počitek« (III, V, 3).
Iz govora papeža Benedikta XVI. članom papeške biblične
komisije ob njihovem letnem zasedanju. »Ponovno ste se zbrali, da poglobite zelo pomembno
tematiko: odnos med Svetim pismom in moralo. Gre za tematiko, ki se ne tiče samo vernika,
ampak vsake osebe. Prvoten vzgib vsakega človeka je pravzaprav njegova želja biti
srečen in živeti v polnosti. Dandanes mnogi mislijo, da se to mora uresničiti avtonomno
brez kakršnega koli sklicevanja na Boga ali na njegovo postavo. Nekateri so se v razmišljanju
dokopali do popolne suverenosti razuma in svobode na področju moralnih norm. Te norme
sestavljajo področje čisto človeške etike ter so izraz postave, ki si jo človek avtonomno
da samemu sebi. Zagovorniki te »laične morale« trdijo, da človek kot razumno bitje,
ne samo da lahko, ampak celo da mora sam svobodno odločati o vrednostni sodbi svojega
obnašanja.
To zmotno prepričanje temelji na domnevnem konfliktu med človeško
svobodo in vsako obliko zakonov. V resnici je Stvarnik vpisal v našo bit 'naravni
zakon', odsev njegove stvariteljske ideje v naše srce kot kompas in notranje merilo
našega življenja. Ravno zato nam Sveto pismo, Izročilo in cerkveno učiteljstvo pravijo,
da človekova poklicanost in popolna uresničitev ni v zavračanju Božje postave, temveč
življenje po novi postavi, ki je življenje v milosti Svetega Duha: skupaj z Božjo
Besedo in naukom Cerkve se ta odraža v »veri, ki deluje po ljubezni« (Gal 5,6).
In ravno v tem sprejemanju Božje ljubezni (Deus caritas est!) najde človeška svoboda
svojo najvišjo uresničitev. Božja postava nikakor ne zmanjša, še manj odpravi človekovo
svobodo. Nasprotno jo zagotavlja ter spodbuja, saj, kakor nas spodbuja Katekizem katoliške
Cerkve »svoboda doseže svojo popolnost, kadar je naravnana na Boga, našo blaženost«
(KKC 1731). Moralni zakon, ki ga je Bog postavil v stvarstvo ter ga potrdil v starozaveznem
razodetju, ima v Jezusu svojo dopolnitev in veličino. Jezus Kristus je pot popolnosti,
živo poosebljenje najvišje svobode v popolni pokorščini Božji volji. Jezus ni odpravil
izvirni pomen Dekaloga, ampak ga je dopolnil. Etika, ki ob poslušanju razodetja želi
biti tudi pristno razumska, najde v srečanju z Kristusom, ki nam podarja novo zavezo,
svojo popolnost.
Model pristnega moralnega ravnanja je sama učnovečena Beseda,
Jezus Kristus, pri katerem je njegova volja popolnoma sovpadala z voljo Boga Očeta
pri sprejemanju in izvršitvi njegovega poslanstva: njegova hrana je bila izpolnjevati
Očetovo voljo (prim. Jn 4,34). Kajti On vedno dela to, kar je všeč Očetu in se drži
njegove besede (prim. Jn 8,29.55), govori tisto, kar mu je Oče zapovedal naj reče
in oznanja (prim. Jn 12,49). S tem, ko Jezus razodeva Očeta in njegov način delovanja,
istočasno razodeva tudi norme za pravilno človeško delovanje. To povezavo potrdi z
očitnim zgledom, ko ob zaključku svojega nauka o ljubezni do sovražnikov (prim. Mt
5,43-47) pravi: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt
5,48). Ta božja popolnost je za nas možna, če smo tesno povezani s Kristusom, našim
Odrešenikom.«