Škof dr. Peter Štumpf v murskosoboški stolnici: Kakšno je sporočilo Božjega služabnika Danijela Halasa vsem nam? Lahko se ustavimo na štirih krajih in spoznamo štiri naloge...

MURSKA SOBOTA (sreda, 19. februar 2014, RV) – V sredo 19. februarja je v stolnici v Murski Soboti potekala molitev in sveta maša ob sklepu škofijskega postopka za beatifikacijo Božjega služabnika Danijela Halasa.

Homilija murskosoboškega škofa dr. Petra Štumpfa ob sklepu škofijskega postopka za beatifikacijo Božjega služabnika Danijela Halasa
Spoštovani gospod škof dr. Jožef Smej, generalni vikar, msgr. Franc Režonja, postulator p. dr. Vinko Škafar, člani komisije v škofijskem postopku za beatifikacijo Božjega služabnika Danijela Halasa, stolni župnik Goran Kuhar, spoštovani dekani in prodekani, duhovniki, redovniki in sestre redovnice, molivci za Halasovo beatifikacijo, dragi bratje in sestre.

Dobri Bog nam je namenil dogodek, kot ga soboška škofija še ni doživela. Minejo lahko mnoga stoletja, ko krajevna Cerkev nekoga spozna primernega za čast oltarja in ga nato po nadaljnjih preučevanjih na Kongregaciji za zadeve svetnikov in molitvah vernikov sveti oče v tem tudi potrdi. Štirinajst let je minilo, ko je nekdanji mariborski škof dr. Franc Kramberger pričel škofijski postopek za beatifikacijo duhovnika in mučenca, Božjega služabnika Danijela Halasa.

Glas o Halasovem mučeništvu se je med pomurskimi ljudmi pričel širiti že takoj po njegovi nasilni smrti. Med mnogimi je veljajo tudi prepričanje, da je duhovnik Danijel Halas živel svetniško življenje. Bolj ko leta minevajo, bolj tudi bledi spomin na mučenca. Da ne bi pozabili na Halasa, je bila že nekdaj skrb večine pomurskih duhovnikov. Lendavski dekan in odranski župnik Lojze Kozar nas je zato tudi oskrbel z nekaterimi knjižnimi izdajami o Halasu in molitvami za njegovo beatifikacijo.

Postavitev in blagoslovitev svetih znamenj na Hotizi, kjer je Halas pretrpel mučeniško smrt, in v Kotu pri Lendavi, kjer so našli njegovo mrtvo telo, odmeva kot povabilo k spreobrnjenju in pokori tudi med ljudmi drugod po Sloveniji in v tujini.

Mesečni romanja iz pomurskih župnij v Veliko Polano in drugi molitveni shodi na Hotizi, v Črenšovcih, v Lendavi in drugod so vedno odmevala kot močan klic k Bogu, da usliši naše molitve za Halasovo beatifikacijo. Lahko rečem, da nas Bog ni preslišal, ampak nas sliši in tudi spremlja.

Postulator, p. dr. Vinko, komisija v škofijskem postopku, prevajalci in drugi sodelavci so opravili izjemno zahtevno delo, da bi z zaslišanjem verodostojnih prič, zbiranjem virov in drugih dokumentov ter z ustreznimi prevodi izpostavili Halasove naravne in nadnaravne kreposti ter mučeniško smrt. Delo je zaključeno in tako smo končali škofijski postopek. Vsem se zahvaljujem in na vse kličem Božje poplačilo.

Zbrane dokumente bomo posredovali na Kongregacijo za zadeve svetnikov, kjer bodo vse to proučili. Mi pa bomo Boga prosili, da bi sveti oče na podlagi mnenja Kongregacije kmalu podpisal odlok o priznanju Halasovega mučeništva in tako omogočil proglasitev Halasa za blaženega.

Kakšno je sporočilo Božjega služabnika Danijela Halasa vsem nam?
Lahko se ustavimo na štirih krajih in spoznamo štiri naloge, ki jih je sprejemal in izpolnjeval Božji služabnik ter štiri naloge, ki jih moramo izpolnjevati tudi mi.

1) Črensovci – krstno poslanstvo
Dan po rojstvu, to je 25. junija 1908, je črensovski župnik Boltižar Vugrinčič v župnijski cerkvi povišanja svetega Križa krstil petega otroka zakoncev Martina Halasa in Katarine r. Horvat. Krstni kamen, pri katerem je Danijel Halas postal Božji otrok, je še ohranjen v črensovski župnijski cerkvi.

Spominja nas na velik dar, ki ga je Danijel Halas tam prejel. Krst je prvi in najpotrebnejši zakrament. Pri krstu prejmemo trojno poslanstvo: da oznanjamo, da vodimo, da slavimo Boga. To poslanstvo je Danijel Halas vse bolj spoznaval, najprej v domači družini, nato sredi župnijskega občestva in še bolj poglobljeno v letih priprave na duhovniški poklic.

Tudi vsak od nas je prejel zakrament sv. krsta in je s tem zakramentom sprejel to trojno nalogo. Današnja slovesnost je priložnost, da se vprašamo, kako živimo iz zakramenta sv. krsta, kako izpolnjujemo svoje krstno poslanstvo, kako oznanjamo evangelij – z besedo, z dejanji, z vsem življenjem. Kako vodimo sebe, svoje bližnje, tiste, ki so nam zaupani? Kam jih vodimo?

K Jezusu, proti srečni večnosti, proti nebesom ali pa proč od Jezusa, proč od večne sreče?

2) Lendava – poslanstvo sožitja in miru
Po novi maši je bil Danijel Halas nekaj mesecev kaplan v Ljutomeru z novim letom 1934 pa je prišel za kaplana v Lendavo. V tej dvojezični župniji se je ves posvetil svojemu poslanstvu oznanjevanja evangelija. V počitnicah 1935 je na lastno pobudo in na svoje stroške odšel na Madžarsko v Sombotel, da bi se izpopolnil v madžarskem jeziku.

Vedel je, kako pomemben je jezik za posredovanje vere. Saj sta to pred njim delala že sveta brata Ciril in Metod, ki sta našim davnim prednikom v domačem, slovanskem jeziku oznanjala krščansko vero. Zato so jo tudi sprejeli kot nekaj domačega, dobrega. V lendavski župniji je Danijel Halas z enako ljubeznijo skrbel za Slovence in za Madžare. Organiziral je akcijo in zbral 450 naročnikov madžarske verske revije Hitelet. Vernikom je priskrbel tudi molitvenike v madžarskem jeziku. Ni delal razlik med ljudmi, temveč je pospeševal sožitje in mir, zato so ga tako Slovenci kot Madžari ohranili v najlepšem spominu.

Tudi danes se duhovniki v dvojezičnih župnijah trudijo za to, da vernikom v njihovem jeziku oznanjajo evangelij. A Božji služabnik Danijel Halas ne nagovarja le teh duhovnikov, temveč vse nas. Tudi v Halasovem času so bili ljudje, ki so sejali nemir, ki so pripravljali revolucijo, ki so bili v službi zla. Taki posamezniki se najdejo tudi v našem času. Zlo, razdor, sovraštvo so kot semena, ki v dušah čakajo ugodnega okolja, da vzklijejo in se razrastejo. Vsak od nas živi v okolju, v katerem lahko ustvarja zmedo, razdor, nemir, lahko pa, in k temu je vsak kristjan poklican, z veliko zavzetostjo dela za sožitje, za mir, za spravo. Božji služabnik nam je v tem dragocen vzor.

3) Velika Polana – poslanstvo služenja
15. decembra 1938 je Danijel Halas prišel za župnika v Veliko Polano. Z veliko zavzetostjo je nadaljeval svoje služenje ljudem. Služil je otrokom, mladim, staršem, odraslim, bolnim, za vsakega posameznika je imel srce in čas. Vsakega je pri sveti daritvi prinašal pred Jezusa. Organiziral je različna srečanja, tečaje, slovesnosti, da bi verniki ohranjali vero, jo utrjevali, po njej živeli in jo oznanjali.

Ljudem je služil s svojim duhovniškim delom, z molitvijo, pa tudi na druge načine: s pisano besedo v Novinah, v Marijinem listu, v Kalendarju Srca Jezusovoga; z opozarjanjem na nevarnost raznih ideologij; s trdno, pokončno držo, ko je bil postavljen med dva ognja v drugi svetovni vojni.

S svojo držo služenja nas Božji služabnik Danijel Halasa nagovarja, da tudi mi to držo osvojimo, da služimo ljudem. Vsak na svoj način. Starši predvsem v družini: da služite otrokom, da jim dajete to, kar jim je v resnično dobro. V službi: da svoje delo opravljamo odgovorno. V javnosti: da gledamo na skupno dobro, na dobro kraja, domovine.

4) Hotiza – poslanstvo darovanja
Svoje poslanstvo je Božji služabnik Danijel Halas dokončal 16. marca 1945 na Hotizi, kjer so ob reki Muri odjeknili štirje streli, ki so mu vzeli telesno življenje. Kakor se je razdajal, se daroval ves čas svojega življenja, predvsem kot duhovnik, tako je daroval tudi svoje življenje tisti zadnji večer ob Muri. Imel je možnost, da se reši, da odide drugam, saj ga je brat tik pred koncem vojne vabil v Ljubljano, kjer bi gotovo preživel. A je hotel ostali z ljudmi, z njimi nositi veselje in žalost, bolečino in trpljenje. Zavedal se je, da je duhovnik, da je postavljen za to, da se daruje, da po Kristusovem zgledu daje svoje življenje, da ga nekoč zopet prejme. Tako je njegova zadnja pot na Hotizi postala pot življenja, saj je po tej poti darovanja vstopil v življenje. Božji služabnik Danijel Halas živi. O tem ne govori le križev pot na Hotizi, o tem ne govorijo le molivci, ki se zbirajo na Halasovih shodih, o tem ne govorijo le številni verniki, ki se mu priporočajo. O tem govori tudi današnja slovesnost, ko sklepamo škofijski postopek za njegovo beatifikacijo.

Halasov zgled darovanja nagovarja vsakega od nas. Pri nas danes ljudje ne umirajo pod kroglami. Telesno življenje nam nihče ne jemlje. Marsikdo in marsikaj pa nam uničuje duhovno življenje, dobro ime, vero, večnost. Ni naša naloga, da iščemo in lovimo nepridiprave. Naša naloga je, da dajemo življenje, da se darujemo, da delamo dobro, da vsak dan znova izpolnjujemo svoje poslanstvo, da sprejemamo in nosimo vsakdanje križe. Da živimo ne zase, temveč za druge. O tem govori tudi apostol Jakob v današnjem berilu: »Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci … Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta« (Jak 1,22.27).

Jezusov dotik ozdravlja in ohranja življenje. O tem piše evangelist Marko, kakor smo slišali (prim. Mr 8, 22-26). Naj se Jezus dotakne tudi vsakega izmed nas, da bomo spoznali in zmogli uresničevati poslanstvo, ki izvira iz zakramenta sv. krsta, da bomo delali za sožitje in mir, da bomo služili drug drugemu in se darovali za svoje bližnje. Za to poslanstvo imamo dragocen in veličasten zgled v Božjem služabniku Danijelu Halasu. Molimo, da bi čim prej imeli v njem tudi priprošnjika pri Bogu, mučenca vere, blaženega Danijela Halasa.

Audio: