Papež med jutranjo mašo: Tudi Bog joče zaradi svojih otrok
VATIKAN (torek, 4. februar 2014, RV) – Tudi Bog joče. Tako je poudaril papež
Frančišek med homilijo pri današnji jutranji maši v Domu sv. Marte. Kot je dejal,
je Božji jok kot jok očeta, ki ljubi svoje otroke in jih vedno čaka, četudi so uporniki.
Današnja
Božja beseda nam predstavlja lika dveh očetov: kralja Davida, ki joče zaradi smrti
uporniškega sina Absaloma; in načelnika shodnice Jairja, ki Jezusa prosi, da bi ozdravil
njegovo hčerko. Papež je o joku Davida rekel, da ta ob novici o sinovi smrti joče
navkljub temu, da se je le-ta bojeval proti njemu, saj je želel osvojiti kraljestvo.
Davidova vojska je zmagala, a kralja ni zanimala zmaga, čakal je namreč svojega sina.
Zanimal ga je le sin. Bil je kralj, voditelj države, a bil je tudi oče. Zato je bil
ob novici o sinovi smrti pretresen, povzpel se je v izbo nad vrati in jokal. Ob tem
je govoril: »Moj sin Absalom! Moj sin, moj sin Absalom! O, da bi bil jaz umrl namesto
tebe, Absalom, moj sin, moj sin!«
»To je srce očeta, ki se nikoli
ne odreče svojemu sinu.« Lahko je razbojnik, lahko je sovražnik, a je njegov
sin. Ne zataji svojega očetovstva in joče. David je dvakrat jokal zaradi otroka, je
nadaljeval papež Frančišek. Tokrat in takrat, ko naj bi umrl otrok, spočet v prešuštvu.
Tudi takrat se je postil in pokoril, da bi rešil otrokovo življenje: »Bil je oče!«
Drugi
lik očeta, načelnik shodnice, je bil »pomembna osebnost«, toda ko je zbolela
njegova hčerka, se ni sramoval vreči k Jezusovim nogam in ga prositi: »Moja hčerka
umira; pridi in položi nanjo roke, da ozdravi in bo živela.« Papež je poudaril
dejstvo, da se ni sramoval, ni mislil, kaj bi utegnili reči drugi. Bil je namreč oče.
David in Jair sta očeta: »Zanju je tisto, kar je najpomembnejše sin, hčerka!
Nič drugega ni. To edino je pomembno!« Papež Frančišek je spomnil, da v
veroizpovedi Bogu najprej rečemo: »Verujem v Boga Očeta …« Današnja
Božja beseda nas torej spominja na očetovstvo Boga. Tudi Bog je tak do nas in joče
zaradi nas. »Spomnimo se Jezusa, kako je jokal, ko je gledal Jeruzalem: 'Jeruzalem,
Jeruzalem, kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja
piščeta pod peruti.'Bog joče! Jezus je jokal zaradi nas! In prav tisti
Jezusov jok je podoba joka Očeta, ki nas vse želi ob sebi.«
Papež
Frančišek je nato nadaljeval, da Oče v težkih trenutkih odgovori. Spomnimo se Izaka,
ko je šel z Abrahamom darovat. Izak ni bil neumen. Opazil je, da sta nosila drva in
ogenj, ne pa tudi jagnjeta za daritev. V srcu mu je bilo tesnobno. In takrat je rekel:
»Moj oče!« Odgovor je bil takojšen: »Tukaj sem, moj sin.« Oče
je odgovoril. Tako je tudi Jezus v vrtu na Oljski gori s tesnobo v srcu rekel: »Oče,
če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene.« Prišli so angeli in mu dali moč. »Tak
je naš Bog: je Oče, tak Oče,« tako je ponovno poudaril papež Frančišek.
Oče, kot tisti, ki čaka izgubljenega sina, ki je odšel z vso dediščino. Oče ga je
vseeno vsak dan čakal in ga je zagledal že od daleč: »To je naš Bog!«
Tudi
naše očetovstvo, bodisi družinskih očetov bodisi duhovno očetovstvo škofov in duhovnikov,
mora biti tako, je poudaril papež. Oče ima neke vrste maziljenje, ki izhaja iz sina:
samega sebe ne more razumeti brez sina. Zato sina potrebuje: čaka ga, ljubi, išče,
mu odpusti, želi ga blizu sebe, tako blizu »kot koklja svoja piščeta«.
»Pojdimo danes domov s tema dvema podobama: David, ki joče, in drugi, načelnik
shodnice, ki se vrže pred Jezusa, brez strahu, da bi postal sramota in bi se
mu drugi smejali. V igri sta bila njuna otroka: sin in hčerka. S tema dvema
podobama recimo: 'Verujem v Boga Očeta …' In prosimo Svetega Duha – kajti samo
On, Sveti Duh, to lahko – da nas nauči reči: 'Abba, Oče!'
To je milost,« tako je papež sklenil današnjo homilijo. Milost je, da lahko Bogu
rečemo Oče.