Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za praznik Gospodovega darovanja
ter dan posvečenega življenja
Lukov evangelij 2, 22-40
Jezus v templju Ko so
se dopolnili dnevi njunega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli
v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi:
'Vsak moški prvorojenec naj bo posvečen Gospodu', in da bi žrtvovali,
kakor je rečeno v Gospodovi postavi, 'dve grlici in dva mlada goloba'.
In
glej, bil je v Jeruzalemu človek, ki mu je bilo ime Simeon. Ta
človek je bil pravičen in bogaboječ; pričakoval je Izraelovo
tolažbo in Sveti Duh je bil z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo
videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. V Duhu je prišel v tempelj.
In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave,
ga je tudi on vzel v naročje, hvalil Boga in rekel:
Zdaj
odpuščaš Zdaj odpuščaš, Gospod svojega služabnika po
svoji besedi v miru; zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje, ki
si ga pripravil pred obličjem vseh ljudstev: luč v razodetje
poganov in slavo Izraela, tvojega ljudstva.
Simeonovo
in Anino prerokovanje Njegova oče in mati sta se čudila temu,
kar se je govorilo o njem. In Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi
materi: 'Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje,
ki se mu nasprotuje – pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč – da se razodenejo
misli mnogih src'. Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuelova hči iz
Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je preživela sedem let
z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja
ni zapuščala, ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu.
Prav tisto uro je stopila tja in hvalila Boga ter o njem pripovedovala
vsem, ki so pričakovali odrešenje Jeruzalema.
Skrito življenje
v Nazaretu Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v
Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Otrok pa je raselin se krepil. Bil je vedno bolj
poln modrosti in Božja milost je bila z njim.
Misli cerkvenih očetov Sv.
Beda postavi današnji praznik v časovni okvir: »Sedemdeset tednov po oznanilu angela
Gabrijela Zahariju o Janezovem rojstvu in štirideset dni po svojem rojstvu, je Jezus
prišel v svoj tempelj, da bi še drugič izpolnil Postavo. Prišel je namreč od
svojega obrezovanja na oltar, kakor tudi mi po svojem krstu pristopimo k zakramentu
njegovega telesa in njegove krvi.« Origen pa pravi: »Jožef in
Marija sta živela v skromnih pogojih, vsekakor prerevna, da bi lahko darovala jagnje.
Njun dar torej predstavlja uboštvo, preprostost in čistost.«
Sv.
Avguštin pravi, da je »Simeon izbranec, ki je lahko videl Jezusa po mesu.
Na isti način ga vidi vsak od nas, ko ga doume z očmi vere.«
Origen k temu dodaja: »Sedaj lahko Simeon po Gospodovih besedah umre v miru, saj
je v Jezusu videl osvoboditelja spon padlega sveta.« Efrem Sirski pa o Simeonu
pravi, da »v sebi pooseblja tako duhovništvo kot preroštvo in da daje Jezusu
ključe duhovniške in preroške službe za odklepanje grehov, ki so v verige vklenili
vse človeštvo.«»Simeon je v otroku Jezusu videl zveličanje,
ker Jezus je zveličanje«, pa dodaja sv. Bazilij iz Cezareje. Ciril Aleksandrijski
pa pravi: »Kristusova skrivnost je razkrita: On je luč za pogane ter slava
za Izrael.« Anfilok iz Ikonija pa pravi: »Jezus je povod za padec Judov
in za vstajenje poganov.« Origen pa to razloži: »Nasprotovalo se bo
Jezusovim besedam in dejanjem, saj ne sledijo človeškim pričakovanjem. V Njem je vsaka
stvar znamenje nasprotovanja.«
Sv. Beda in sv. Ambrož pa predstavita
Ano z besedami: »Ana predstavlja Cerkev in število njenih let je sveto.«
Origen
pa ob koncu evangeljskega odlomka pravi: »Prizor se zaključi s premikom
iz jeruzaleskega templja v vas Nazaret v Galileji. Jezus je tudi kot otrok
poln modrosti.« Ciril Aleksandrijski nadalje razpravlja: »To, da je rasel po
človeški naravi, pa za nas ostane skrivnost.« Sv. Beda Častitljivi pa bralcu
razjasni dvom, ki se mu lahko na koncu odlomka pojavi: »Ob nadaljevanju branja
evangelija in ugotovitvi namena, postane jasno, zakaj je Luka opustil beg v Egipt.«
Misli
Benedikta XVI. Na vzhodu so praznik poimenovali Hypapante, praznik srečanja,
saj Simeon in Ana, ki se v templju srečata z Jezusom ter v njem prepoznata težko pričakovanega
Mesija, predstavljata človeštvo, ki se v Cerkvi sreča s svojim Gospodom. Pozneje,
ko se je ta praznik razširil tudi na zahod, pa je v ospredje prišel simbol luči in
s tem procesija s svečkami. Od tu izjaja drugo ime za ta praznik: Svečnica. To vidno
znamenje želi nakazati, da Cerkev v veri sreča Njega, ki je »luč ljudem«, ga
z vero spejme in nato to »luč« z vso zavzetostjo ponese svetu.
Skladno s tem
liturgičnim praznikom je častitljivi Janez Pavel II. od leta 1997 želel, da se na
ta dan po vsej Cerkvi obhaja poseben dan posvečenega življenja, saj je darovanje Božjega
Sina model za vsakega moškega ali žensko, ki posveti svoje življenje Gospodu. Ta dan
ima trojen namen: najprej hvaliti Gospoda in se mu zahvaljevati za dar posvečenega
življenja, drugi namen je prebuditi poznavanje in spoštovanje tega načina življenja
pri vsem Božjem ljudstvu in tretji namen pa je, povabiti vse, ki so posvetili svoje
življenje zaradi evangelija, da bi obhajati čudovita dela, ki jih je v njih storil
Gospod.