Papež avstrijskim škofom govoril o družini: Tu se odpira novo misijonarsko
področje za Cerkev
VATIKAN (petek, 31. januar 2014, RV) – Škofje Avstrijske škofovske konference
so včeraj z avdienco pri papežu Frančišku sklenili obisk ad limina apostolorum. Pripravljenega
govora papež ni prebral, so ga pa škofje dobili v branje. V njem je kot pomembno področje
dela avstrijskih škofov izpostavljena družina.
Papež poudari, da je temelj,
na katerem se lahko razvija ubrano družinsko življenje, predvsem zakonska zvestoba.
Žal v našem času vidimo, da družina in zakon v državah zahodnega sveta, doživljata
zelo globoko notranjo krizo. Globalizacija in individualizem postmodernizma pospešujeta
življenjski stil, ki otežuje razvoj in stabilnost vezi med osebami in ni naklonjen
pospeševanju družinske kulture. »Tu se odpira novo misijonarsko področje
za Cerkev,« dodaja papež Frančišek in kot primer navaja družinske skupine,
kjer se ustvarja prostor za medosebne odnose in odnos z Bogom, kjer lahko raste pristno
občestvo, ki sprejema vsakega na enak način in se ne zapira v elitne skupine, kjer
se zdravi rane, gradi mostove, išče oddaljene in pomaga nositi bremena drug drugemu.
»Družina je torej privilegirani prostor za evangelizacijo in živo posredovanje
vere,« pri čemer papež avstrijske škofe poziva, naj storijo vse, kar je mogoče,
da se bo v družinah molilo in se bo izkušala in posredovala vera kot del vsakdanjega
življenja. »Skrb Cerkve za družino se začne z dobro pripravo in ustreznim
spremljanjem mladoporočencev ter prav tako z zvesto in jasno
razlago cerkvenega nauka o zakonu in družini. Zakon kot zakrament je Božji dar in
obenem prizadevnost. Ljubezen dveh mladoporočencev je posvečena v Kristusu
in zakonca sta poklicana, da pričujeta in gojita to svetost preko svoje zvestobe drug
drugemu,« poudari papež.
V govoru je med drugim tudi poudarjeno,
da »biti Cerkev ne pomeni upravljati, ampak izstopiti, biti misijonarji,
prinašati ljudem luč vere in veselje evangelija«. Težnja po zavzemanju
kristjanov v svetu ni neka človekoljubna ideja in nejasen humanizem, ampak je dar
Boga, poklon božjega sinovstva, ki smo ga prejeli po krstu. In ta dar je obenem naloga.
»Božji otroci se ne skrivajo,« piše papež, »temveč prinašajo
veselje svojega božjega sinovstva v svet. To pa prav tako pomeni zavzemanje za sveto
življenje.«
V nadaljevanju govora je izpostavljena župnija, imenovana kot
velika njiva, ki jo je Gospod zaupal duhovnikom, da bi jo naredili rodovitno s svojim
pastoralnim delom. Duhovniki in župniki bi se morali stalno zavedati, da je njihova
naloga vodenja dejansko služba, ki je globoko duhovna. Vedno je župnik tisti, ki vodi
župnijsko skupnost, ob tem pa računa na pomoč in tehten prispevek različnih sodelavcev
in vseh vernikov laikov. Papež pri tem opozori pred nevarnostjo, da bi zatemnili zakramentalno
službo duhovnika. Ob koncu zapiše: »Govoriti o Bogu, prinašati ljudem sporočilo
Božje ljubezni in zveličanja Jezusa Kristusa je naloga vsakega krščenega.
Ta naloga pa ne pomeni samo govoriti z besedami, ampak z ravnanjem in ustvarjanjem.
Vse naše bitje mora govoriti o Bogu, celo v običajnih stvareh. Tako
bo naše pričevanje pristno, tako bo vedno nova in sveža tudi moč
Svetega Duha.«