Papež avstrijskim škofom govoril o družini: Tu se odpira novo misijonarsko področje za Cerkev

VATIKAN (petek, 31. januar 2014, RV) – Škofje Avstrijske škofovske konference so včeraj z avdienco pri papežu Frančišku sklenili obisk ad limina apostolorum. Pripravljenega govora papež ni prebral, so ga pa škofje dobili v branje. V njem je kot pomembno področje dela avstrijskih škofov izpostavljena družina.

Papež poudari, da je temelj, na katerem se lahko razvija ubrano družinsko življenje, predvsem zakonska zvestoba. Žal v našem času vidimo, da družina in zakon v državah zahodnega sveta, doživljata zelo globoko notranjo krizo. Globalizacija in individualizem postmodernizma pospešujeta življenjski stil, ki otežuje razvoj in stabilnost vezi med osebami in ni naklonjen pospeševanju družinske kulture. »Tu se odpira novo misijonarsko področje za Cerkev,« dodaja papež Frančišek in kot primer navaja družinske skupine, kjer se ustvarja prostor za medosebne odnose in odnos z Bogom, kjer lahko raste pristno občestvo, ki sprejema vsakega na enak način in se ne zapira v elitne skupine, kjer se zdravi rane, gradi mostove, išče oddaljene in pomaga nositi bremena drug drugemu. »Družina je torej privilegirani prostor za evangelizacijo in živo posredovanje vere,« pri čemer papež avstrijske škofe poziva, naj storijo vse, kar je mogoče, da se bo v družinah molilo in se bo izkušala in posredovala vera kot del vsakdanjega življenja. »Skrb Cerkve za družino se začne z dobro pripravo in ustreznim spremljanjem mladoporočencev ter prav tako z zvesto in jasno razlago cerkvenega nauka o zakonu in družini. Zakon kot zakrament je Božji dar in obenem prizadevnost. Ljubezen dveh mladoporočencev je posvečena v Kristusu in zakonca sta poklicana, da pričujeta in gojita to svetost preko svoje zvestobe drug drugemu,« poudari papež.

V govoru je med drugim tudi poudarjeno, da »biti Cerkev ne pomeni upravljati, ampak izstopiti, biti misijonarji, prinašati ljudem luč vere in veselje evangelija«. Težnja po zavzemanju kristjanov v svetu ni neka človekoljubna ideja in nejasen humanizem, ampak je dar Boga, poklon božjega sinovstva, ki smo ga prejeli po krstu. In ta dar je obenem naloga. »Božji otroci se ne skrivajo,« piše papež, »temveč prinašajo veselje svojega božjega sinovstva v svet. To pa prav tako pomeni zavzemanje za sveto življenje.«

V nadaljevanju govora je izpostavljena župnija, imenovana kot velika njiva, ki jo je Gospod zaupal duhovnikom, da bi jo naredili rodovitno s svojim pastoralnim delom. Duhovniki in župniki bi se morali stalno zavedati, da je njihova naloga vodenja dejansko služba, ki je globoko duhovna. Vedno je župnik tisti, ki vodi župnijsko skupnost, ob tem pa računa na pomoč in tehten prispevek različnih sodelavcev in vseh vernikov laikov. Papež pri tem opozori pred nevarnostjo, da bi zatemnili zakramentalno službo duhovnika. Ob koncu zapiše: »Govoriti o Bogu, prinašati ljudem sporočilo Božje ljubezni in zveličanja Jezusa Kristusa je naloga vsakega krščenega. Ta naloga pa ne pomeni samo govoriti z besedami, ampak z ravnanjem in ustvarjanjem. Vse naše bitje mora govoriti o Bogu, celo v običajnih stvareh. Tako bo naše pričevanje pristno, tako bo vedno nova in sveža tudi moč Svetega Duha.«

Audio: