Papež o treh stebrih občutka cerkvene pripadnosti: ponižnost, zvestoba in molitev za Cerkev

VATIKAN (četrtek, 30. januar 2014, RV) – Kristjana brez Cerkve ni mogoče razumeti. Tako je zatrdil papež Frančišek med današnjo jutranjo mašo v Domu sv. Marte. Med homilijo je nanašajoč se na lik kralja Davida, kot ga predstavlja Božja beseda teh dni, opredelil tri stebre občutka cerkvene pripadnosti. To so ponižnost, zvestoba in molitev za Cerkev.

David je človek, ki z Gospodom govori kot sin govori z očetom. Četudi v odgovor na svoje zahteve dobi »ne«, to sprejme z veseljem. David je imel močan občutek pripadnosti Božjemu ljudstvu. In to, kot je opozoril papež Frančišek, tudi nam zastavlja vprašanje, kakšen je naš občutek pripadnosti Cerkvi, kakšno je naše čutenje s Cerkvijo in v Cerkvi: »Kristjan ni krščenec, ki prejme krst in gre nato naprej po svoji poti. Prvi sad krsta je, da pripadaš Cerkvi, Božjemu ljudstvu. Ne more se razumeti kristjana brez Cerkve.« Papež Frančišek je zatem spomnil na velikega Pavla VI., ki je govoril o absurdni dihotomiji. Ljubiti Kristusa brez Cerkve; poslušati Kristusa, a ne Cerkve; biti s Kristusom na robu Cerkve: to je »absurdna dihotomija«. Ni mogoče. Evangeljsko sporočilo prejemamo v Cerkvi, svojo svetost ustvarjamo v Cerkvi, naša pot je v Cerkvi. Vse drugo je fantaziranje ali, kot je govoril Pavel VI., absurdna dihotomija.

»Sensus ecclesiae« pomeni čutiti, misliti, želeti znotraj Cerkve. Papež je v nadaljevanju spregovoril o treh že omenjenih stebrih te pripadnosti, tega čutenja s Cerkvijo. Prvi je ponižnost: »Oseba, ki ni ponižna, ne more čutiti s Cerkvijo, čutila bo tisto, kar ji je všeč, kar mu je všeč.« To je ponižnost, ki jo vidimo v Davidu, ko pravi: »Kdo sem jaz, Gospod Bog, in kaj je moja hiša?« Potrebno se je zavedati, da se zgodovina odrešenja ni začela z menoj in se ne bo končala, ko bom jaz umrl. Prideš, Gospod te pelje, te vodi naprej in te nato pokliče, zgodovina pa se nadaljuje. »Zgodovina Cerkve se je začela pred nami in se bo nadaljevala za nami. Ponižnost: smo majhen del velikega ljudstva, ki hodi po Gospodovi poti.«

Drugi steber je zvestoba, povezana s pokorščino: »Zvestoba Cerkvi; zvestoba njenemu nauku; zvestoba veroizpovedi; zvestoba cerkvenim dogmam in varovanje le-teh.« Frančišek je ponovno spomnil na Pavla VI., ki je govoril, da evangeljsko sporočilo prejmemo kot dar in ga moramo tudi posredovati kot dar in ne kot nekaj našega. Je dar, ki smo ga prejeli, in ki ga podarjamo. V tem posredovanju pa moramo biti zvesti. Ker smo prejeli in ker moramo podarjati evangelij, ki ni naš, ampak Jezusov – kot je govoril Pavel VI. – tudi »ne smemo postati gospodarji evangelija, gospodarji prejetega nauka, da bi ga izkoriščali, kot ugaja nam«.

Tretji steber pa je posebno služenje: molitev za Cerkev. Kako je z našo molitvijo za Cerkev, si je zatem še zastavil vprašanje papež Frančišek. Molimo za Cerkev? Pri maši vsak dan, toda doma ne? Moliti je potrebno za celotno Cerkev po celem svetu. Naj nam Gospod, tako je papež sklenil, pomaga hoditi po tej poti, da bi »poglobili našo pripadnost Cerkvi in naše čutenje s Cerkvijo«.

Audio: