Ob sklepu tedna molitve za edinost kristjanov papež vodil večernice: Če mi ne hodimo
skupaj, če mi ne molimo drug za drugega, edinost ne bo prišla!
RIM (sobota, 25. januar 2014, RV) – Na praznik spreobrnjenja apostola Pavla
je papež Frančišek v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja vodil večernice. S tem je sklenil
teden molitve za edinost kristjanov, ki se je začel 18. januarja in je potekal pod
geslom: Mar je Kristus razdeljen? (1 Kor 1,13) Večernic so se poleg katoliških
vernikov udeležili predstavniki drugih Cerkva in cerkvenih skupnostih, prisotnih v
Rimu.
Papež Frančišek je med homilijo spregovoril o tem vprašanju, s katerim
se je apostol Pavel obrnil na Korinčane: Mar je Kristus razdeljen? Apostol je vedel,
da so kristjani v Korintu razdeljeni v različne stranke. Eni so trdili, da so Pavlovi,
drugi, da so Apolovi, spet drugi, da so Kefovi, in navsezadnje nekateri tudi, da so
Kristusovi. A niti slednjih Pavel ni pohvalil, saj so ime edinega Odrešenika uporabili
le, da bi se z njim distancirali od drugih bratov v skupnosti.
V taki situaciji
razdeljenosti je Pavel Korinčane spodbudil »v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa«,
naj vsi govorijo isto in naj med njimi ne bo razprtij, naj se med seboj dopolnjujejo
v istem umu in istem hotenju. To občestvo, katerega želi apostol Pavel, pa ne more
biti sad človeških strategij. Papež Frančišek je poudaril, da je popolna edinost med
brati možna samo v sklicevanju na mišljenje in čutenje Kristusa: »Ta večer,
medtem ko smo zbrani tu pri molitvi, čutimo, da nas Kristus, ki ne more
biti razdeljen, želi pritegniti k sebi, proti čutenju njegovega srca,
proti njegovi celostni in zaupljivi izročitvi v roke Očeta, proti njegovi radikalni
izpraznitvi iz ljubezni do človeštva. Samo On je lahko izvor, razlog in gibalo naše
edinosti.«
V Njegovi navzočnosti se zavedamo, da na razdeljenost Cerkve
ne moremo gledati kot na nekakšen naraven pojav, ki bi bil neizogiben. Po papeževih
besedah naše razdeljenosti ranijo Njegovo telo in ranijo pričevanje, ki naj bi ga
nudili svetu. V Odloku o ekumenizmu (Unitatis redintegratio), ki je eden izmed
dokumentov drugega vatikanskega koncila, beremo: »Kristus Gospod je namreč
ustanovil eno in edino Cerkev, vendar pa se več krščanskih občestev
predstavlja ljudem kot prava dediščina Jezusa Kristusa; vsa se sicer izpovedujejo
za Gospodove učence, toda mislijo različno in hodijo po
različnih potih, kakor da bi bil Kristus sam razdeljen. Ta razdeljenost čisto gotovo
nasprotuje Kristusovi volji, je svetu v pohujšanje in v škodo najsvetejši stvari,
namreč oznanjevanju evangelija vsemu stvarstvu.« Tem besedam iz odloka je papež
Frančišek dodal, da smo bili zaradi razdeljenosti vsi prizadeti. In če ne želimo biti
v pohujšanje, moramo bratsko hoditi skupaj po poti nasproti edinosti. Edinost moramo
ustvarjati tudi že med samo hojo. Edinost, ki prihaja od Svetega Duha in nam prinaša
»edinstveno spravljeno raznolikost«. Gospod nas vse pričakuje in nas spremlja
na poti te edinosti, je še pripomnil papež.
»Dragi prijatelji, Kristus ne
more biti razdeljen! Ta gotovost nas mora opogumiti in nam pomagati iti s ponižnostjo
in zaupanjem naprej po poti nasproti ponovni vzpostavitvi polne vidne edinosti
med vsemi verujočimi v Kristusa.« V nadaljevanju je papež Frančišek spomnil na
Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. ter kako je v obeh tekom življenja dozorela zavest,
kako nujna je zadeva edinosti. Po izvolitvi za rimskega škofa sta tako odločno celotno
katoliško Cerkev vodila po poteh ekumenizma. Poleg njiju je bil velik protagonist
dialoga tudi Pavel VI. Ravno v teh dneh se spominjamo 50. obletnice njegovega zgodovinskega
srečanja s patriarhom Atenagoro, ki se je zgodilo v Jeruzalemu. Zaradi dela teh papežev
je razsežnost ekumenskega dialoga postala bistveni vidik poslanstva rimskega škofa.
Obenem pa tudi ekumenska pot omogoča poglobljeno razumevanje poslanstva Petrovega
naslednika. »Medtem ko s hvaležnostjo gledamo korake, ki nam jih je Gospod že dal
uresničiti, in ne da bi si prikrivali težave, ki jih ekumenski dialog
preživlja danes, prosimo, da bi se lahko vsi ponovno oblekli v čutenje Kristusa,
da bi lahko hodili nasproti edinosti, ki jo on želi. In hoditi skupaj je že ustvarjanje
edinosti!«
Papež Frančišek je nato posebej pozdravil predstavnika ekumenskega
patriarhata in predstavnika canterburyjskega nadškofa, s katerima je predhodno molil
pred Pavlovim grobom. Ko so skupaj molili, so si rekli, da morajo prositi Njega, naj
nam pomaga na tej poti. A papež je ob tem še enkrat poudaril, da edinost, ki je vedno
»nad konfliktom«, ne bo prišla kot čudež na koncu. Do edinosti pride med potjo:
»Če mi ne hodimo skupaj, če mi ne molimo drug za drugega, če mi ne delamo za mnoge
stvari, ki jih na tem svetu lahko storimo za Božje ljudstvo, edinost ne bo
prišla! Zgodi se na tej poti, na vsakem koraku, a ne naredimo je mi: naredi jo Sveti
Duh, ki vidi našo dobro voljo.«