Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 3. nedeljo med letom
Jezusov povratek v Galilejo(Mt 4,12-17) Ko pa je slišal,
da je bil Janez izročen, se je umaknil v Galilejo. Zapustil je Nazaret
in se nastanil v Kafarnaumu, ki leži ob morju, v Zabulonovi in Neftalijevi pokrajini,
da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju:
Dežela
Zabulonova in zemlja Neftalijeva, ob poti k morju, onkraj Jordana, poganska
Galileja! Ljudstvo, ki je prebivalo v temi, je zagledalo veliko
luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasijala
luč.
Od tedaj je začel Jezus oznanjati in opominjati: »Spreobrnite
se, kajti nebeško kraljestvo se je približalo.«
Jezus pokliče
prve štiri učence(Mt 4,18-23) Ko je hodil ob Galilejskem morju,
je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja.
Metala sta mrežo v morje; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta
za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže
in šla za njim.
In ko je šel od tam naprej, je zagledal druga dva brata:
Jakoba, Zebedejevega sina, in Janeza, njegovega brata, ko sta s svojim očetom
Zebedejem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je. In takoj sta pustila čoln
in očeta ter šla za njim.
Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil
je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakršno
bolezen in vsakršno slabost med ljudstvom.
Misli cerkvenih očetov Origen
pravi: »Ko je Janez privedel do dopolnitve Staro zavezo, je Jezus 'začel
pridigati' Novo, saj je on sam njen začetek«. »Jezusov namen«,
pravi Neznani pisec, »ni bil namreč poteptati Janezovega nauka, temveč ga
potrditi«. Sveti Kromacij Oglejski to trditev razloži: »Nihče
ne more prejeti Božje milosti, če se ni prej očistil vsakega madeža
s skesano spovedjo«. Sveti Ciril Aleksandrijski pa razloži Jezusov umik
v Galilejo: »Jezus nas je s tem svojim zgledom poučil, naj ne iščemo skušnjave
ali preganjanja.« Sv. Janez Krizostom k temu dodaja: »ampak, da se osebno
umaknemo iz območja njihovega vpliva.« Neznani pisec nadaljuje z
razvijanjem te razlage: »Gospod se je umaknil v Galilejo in sicer ne zaradi
tega, ker bi se bal smrti, temveč, da bi ohranil svoje trpljenje za primernejši čas.
Hkrati pa nam je dal tudi zgled, kako se umakniti iz nevarnostji skušnjave.«
Sv.
Ciril Aleksandrijski trdi: »Evangelij je za nas velika Luč«.
»In ta Luč«, nadaljuje Origen »osvetljuje tiste, ki sedijo v smrtni
senci, čeprav je niso iskali«. Neznani pisec to Origenovo trditev
pojasni: »Pravično je, da so tisti rodovi Galileje, ki so bili prvi
dejansko zasužnjeni, sedaj prvi, ki so osvobojeni duhovne zasužnjenosti.« Kromacij
Oglejski podaja sledečo teološko razlago: »Kakor je Oče luč, tako je tudi
Sin luč. Dežela smrtne sence je področje, kjer domuje pekel in tam
je Zveličar s svojim veličastvom osvetlil tiste, ki so bili
zaviti v smrt.«
Sv. Janez Krizostom o poklicanosti prvih učencev pravi:
»Takoj, ko so zaslišali Jezusov klic, so pustili svoje mreže. Kristus od
nas namreč zahteva takšno vrsto takojšnje poslušnosti.« Neznani pisec nadaljuje
razlago: »Vsak učenec, ki se mu pridruži, mora nujno opustiti sledeče
tri posvetne ljubezni: dejanja mesa, materialne dobrine, starše po mesu.«
Sv. Gregor Veliki potrdi trditev Neznanega pisca: »Da bi dosegli Božje kraljestvo,
je potrebno ne samo odpovedati se materilanim stvarem, ki jih posedujemo, ampak tudi
našim najbolj intimnim željam.«
Misli Benedikta XVI. Tudi danes,
da bomo v svetu znamenje in orodje tesne povezanosti z Bogom in edinosti med ljudmi,
moramo mi kristjani utemeljiti naše življenje na teh štirih osnovah: na poslušanju
Božje Besede, ki jo posreduje živo izročilo Cerkve, bratskem občestvu, Evharistiji
in molitvi. Samo na ta način bo Cerkev, trdno povezana s Kristusom, mogla učinkovito
izpolnjevati svoje poslanstvo, kljub omejenostim in pomankljivostim svojih članov,
kljub delitvam, s katerimi se je moral soočiti že apostol Pavel v skupnosti v Korintu,
kakor nas na to spominja drugo berilo današnje nedelje: »Bratje, rotim vas v imenu
našega Gospoda Jezusa Kristusa: vsi govorite isto in med vami naj ne bo razprtij.
Med seboj se dopolnjujte v istem umu in istem hotenju« (1Kor 1,10). Apostol je
namreč zvedel, da so v krščanski skupnosti v Korintu vzniknila nesoglasja in razdeljenosti,
zato je z vso odločnostjo dodal: »Mar je Kristus razdeljen?« (1Kor 1,13). S
tem je Pavel zatrdil, da vsaka razdeljenost v Cerkvi žali Kristusa, istočasno pa lahko
vedno v Njem, edini Glavi in Gospodu po neizčrpni moči milosti spet najdemo edinost.
Pri tem je vedno aktualen poziv današnjega evangelija: »Spreobrnite se, kajti približalo
se je nebeško kraljestvo« (Mt 4,17). Resno zavzemanje za spreobrnje h Kristusu,
je pot, ki vodi Cerkev, v času za katerega ve Bog, k popolni vidni edinosti.