V zarji novih časov Janez Krstnik pričuje s svojim življenjem, popolnoma posvečenim
pripravi poti Kristusu, da so se v Marijinem Sinu iz Nazareta dopolnile Božje obljube.
Ko ga zagleda, da prihaja k reki Jordan, kjer je krščeval, pred svojimi učenci pokaže
nanj: 'Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta' (Benedikt XVI., Poslanica
za 47. svetovni molitveni dan za poklice).
Janez je vsekakor prva Jezusova
priča, saj je prejel znamenje z neba: »Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati
nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu« (Jn 1,33). Jezusov krst je bilo
prvo znamenje, po katerem je Janez spoznal v polnosti resničnost Jezusa iz Nazareta
in ga nato začel 'razodevati Izraelu' (Jn 1,31) kot Božjega Sina in človekovega odrešenika:
'Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta' (Jn 1,29)« (Angelus, 24. junij
2007).
Jezusovo poslanstvo zaradi katerega je prišel med nas, doseže dopolnitev
v velikonočni skrivnosti. S križa, s katerega bo vse pritegnil k sebi (prim. Jn 12,32),
preden 'izroči Duha' reče: »Dopolnjeno je« (Jn 19,30). V skrivnosti
njegove pokorščine vse do smrti, smrti na križu (prim. Fil 2,8) se je dopolnila nova
in večna zaveza. Božja svoboda in svoboda človeka sta se dokončno srečali v njegovem
križanem mesu in za vedno sklenili neločljivo zavezo. Tudi za človekov greh je Božji
Sin zadostil enkrat za vselej (prim. Heb 7,27); 1Jn 2,2; 4,10). V velikonočni skrivnosti
se resnično uresniči naša osvoboditev od zla in smrti. Pri postavitvi evharistije
je Jezus sam govoril o »novi in večni zavezi« sklenjeni v preliti krvi (prim.
Mt 26,28; Mr 14,24; Lk 22,20). Ta njegov osnovni namen poslanstva je bil zelo jasno
nakazan že na začetku njegovega javnega življenja. Saj je Janez Krstnik, ko ga je
videl, da prihaja k njemu, vzkliknil: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta«
(Jn 1,29). Ta stavek ponavljamo vedno, ko obhajamo sveto evharistijo, v trenutku ko
nas duhovnik povabi k oltarju: »'Blagor povabljenim na Gospodovo gostijo. Glejte
to je jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.' Jezus je resnično velikonočno
jagnje, ki se je prostovoljno daroval za nas ter tako uresničil novo in večno zavezo«
(Papež Benedikt XVI., Posinodalna apostolska spodbuda Evharistija, zakrament ljubezbni
CD 115,9). Njegova kri, ljubezen Njega, ki je Božji Sin in pravi človek, eden izmed
nas, je tista, ki nas rešuje. Njegova ljubezen, iz katere se On svobodno daruje za
nas, je tista, ki nas rešuje.
Prosimo Gospoda, naj nam pomaga vedno bolj razumeti
globino čudovite skrivnosti presvete evharistije, da bi jo vedno bolj ljubili in po
njej vzljubili Njega samega. Prosimo ga, da nas s svetim obhajilom vedno bolj pritegne
k sebi. Prav tako ga prosimo naj nam pomaga, da ne bomo svojega življenja zadrževali
zase, temveč ga darovali Njemu in tako delovali skupaj z Njim, da bi lahko drugi ljudje
našli življenje, resnično življenje, ki prihaja samo od Njega, ki je Pot, Resnica
in Življenje. Amen. (Benedikt XVI., Homilija, Veliki četrtek, 5. april 2007).