Kardinal Turkson na Filipinih: Katoliški politik je zastopnik evangelija v svetu
FILIPINI (četrtek, 9. januar 2014, RV) – Raziskovanje, družbena zavzetost,
izobrazba: to so trije cilji, za katere se morajo potegovati katoliške univerze. In
sicer z namenom, da bi formirale politike, sposobne evangelizirati svet. To je poudarek
iz predavanja kardinala Petra Turksona, ki ga je podal danes med narodno konferenco
Združenja katoliških univerz na Filipinih. Konferenca poteka v filipinskem mestu Davao,
in sicer od danes do sobote, 11. januarja. Posvečena je 50-letnici okrožnice papeža
Janeza XXIII. Pacem in terris (Mir na zemlji). Ta je izšla leta 1963.
Predsednik
Papeškega sveta za pravičnost in mir je svoje predavanje posvetil temi: Formacija
katoličanov, ki delujejo v politiki – poslanstvo katoliških univerz. Raziskovanje
na univerzah, je dejal, bi moralo biti posvečeno iskanju rešitev za probleme, ki ogrožajo
sobivanje in človekovo blaginjo. Pri tem temeljno načelo ostaja »iskanje resnice«.
Le zahvaljujoč tej je mogoče razbirati in interpretirati resničnost na način, da se
potrebe po družbeni pravičnosti razločijo v konkretnih kontekstih. Kar zadeva družbeno
zavzetost je kardinal Turkson pojasnil, da predstavlja obvezno odgovornost univerz,
ki jo imajo le-te do družbe, katere del so. Univerze, ki so v prvi vrsti kraji dialoga,
s svojimi raznolikimi stališči in zanimanji lahko prispevajo k iskanju skupnega dobrega.
Igrajo tudi temeljno vlogo v gojenju odnosov in človekovega dostojanstva, saj nudijo
prostor za premišljevanje. In s tega vidika lahko formirajo »dobre katoličane,
ki bodo postali odlični politiki«. Kar zadeva tretji cilj katoliških univerz,
izobrazbo, pa je kardinal Turkson poudaril, da morajo nove generacije naučiti razmišljati
na kritičen način. Dopuščati morajo prostor za »intelektualno domišljijo, ki gre
preko logike trga«. Imajo pa tudi nalogo, da osebam pomagajo presegati ločevanje
med vero in življenjem, torej dejavnikom, ki na žalost zaznamuje današnji čas. In
navsezadnje morajo katoliške univerze usklajevati duhovne vrednote z znanstvenimi,
tehničnimi in strokovnimi elementi tako, da oblikujejo »kompetentne« osebe,
»navdušene politike, ki so pripravljeni in pogumni, ki v polnosti živijo svojo
poklicanost v službi skupnega dobrega«.
V svojem predavanju je predsednik
Papeškega sveta za pravičnost in mir zatem zatrdil, da biti katoliški politik pomeni
biti »zastopnik evangelija v svetu in kot kvas evangelizirati družbeni sistem«.
Nato je spomnil na okrožnico Mir na zemlji, ki politično sobivanje opisuje
kot sad dostojanstva in človeških odnosov. Z vidika skupnega dobrega je zdrav politični
sistem namreč v službi družbenega življenja človeka in si prizadeva, da bi bilo to
življenje zaznamovano z odnosi dejavne ljubezni in pravičnosti. V pozitivnem smislu
razumevanja politike le-ta vključuje »širjenje civilizacije ljubezni«. To pa
pomeni, kot je sklenil kardinal Turkson, soudeležbo »pri poslanstvu Cerkve v družbi,
skupaj z vsemi izzivi«.